Intervju: “Ustvarjalnost je v vsakem primeru bistven del človeka, tudi ljudi, ki se direktno ne ukvarjajo z umetnostjo.” – Ana Pandur

Od ognjevitih ritmov flamenka do občutljive umetnosti pripovedovanja, Ana Pandur je umetnica, ki kljubuje mejam. Njeno potovanje se je začelo z globoko strastjo do plesa, zlasti do flamenka – tradicije, ki zahteva tako natančnost kot surova čustva. Toda z razvojem njene umetnosti so se razvijala tudi njena izrazna sredstva. Danes se Ana neopazno giblje med plesom, gledališčem in pisanjem ter ustvarja dela, ki so tako vsestranska kot čutna.

Ana v tem intervjuju razkriva številne razsežnosti svojega ustvarjalnega sveta. Raziskujemo intenzivnost in lepoto flamenka, izzive, s katerimi se je soočala kot umetnica, in lekcije, ki se jih je na tej poti naučila. Deli svoje upe, sanje in globoke načine, na katere umetnost še naprej oblikuje njeno rast.

Skozi topot nog, moč predstave ali pisano besedo Ana Pandur ujame, kaj pomeni izraziti se v celoti in pristno. Pridružite se nam, ko stopimo v njen svet – prostor, kjer trčijo gibanje, jezik in strast, da bi pripovedovali zgodbe, ki globoko odmevajo.

• Flamenko je neverjetno strastna in ekspresivna oblika umetnosti. Kaj vas je prvotno pritegnilo k plesu in kateri trenutek ste se zavedeli, da bo to vaše življenjsko delo?

Drži, flamenko je resnično ekspresiven, prav gotovo sta me na začetku moje poti pritegnila prav ta intenzivnost in občutek svobode, ki vejeta iz njega. Izhajala sem iz klasičnega baleta, ki je bil bistveno bolj rigiden. V gimnaziji, ko sem se začela intenzivneje posvečati tudi gledališču, me je polje svobode možnega očaralo, a za občutek izpolnjenosti, celovitosti, sem še zmeraj potrebovala ples, flamenko se je takrat zdel kot misija nemogoče, saj ga ni bilo pri nas oziroma je bil v povojih. Nekako sploh nisem sprejemala alternative, vedela sem, da bom to počela, tako ali drugače, in napela vse sile, da bi se moja želja uresničila. Vpisala sem se na študij španščine, da bi se naučila jezika, podprli so me ljubi prijatelji v Španiji, predvsem pa starša in babica, ki so mi omogočili, da sem se lahko podala na to pot.

Ko sem kasneje, že globoko v Španiji, ugotovila, da se vendarle ne morem povsem poistovetiti s tovrstnim načinom bivanja, dojemanja sveta in rigidnimi pravili in da kot tujka nikdar ne bom zares “spadala zraven”,  sem začela iskati lastne poti. Nisem se želela podrediti, obenem pa sem želela ustvarjati naprej, v stiku s tako ljubim mi poljem.

Tako sem razvila svojo pot, začela sem razvijati svojo govorico tako rekoč, in vesela sem, da se danes razvija naprej v našem prostoru, da pa so po Evropi in po svetu vzniknili tudi drugi centri, ki snujejo znotraj polja, ki ga imenujemo sodobni flamenko in ki združuje jezik flamenka s sodobnimi uprizoritvenimi praksami, sodobnim plesom, gledališčem, in performansom.

• Vaša pot plesalke flamenka verjetno ni bila lahka. Ali lahko delite nekaj najpomembnejših izzivov, s katerimi ste se srečali, tako umetniško kot osebno, in kako so vas oblikovali kot plesalko in osebo?

Prav na to temo sem pred slabim mesecem premierno uprizorila predstavo, plesni esej, ki sem ga poimenovala Povabilo na večer(jo). V njej v družbi glasovnih posnetkov izjemnih ustvarjalcev in umetnikov, s katerimi sodelujem tudi sicer in so v ta namen odgovarjali na vnaprej pripravljen vprašalnik, tematiziram prav začetke, kaj vse je potrebno “požreti”, kakšni so pri nas produkcijski pogoji, na kak način se soočamo sami s seboj, kako dojemamo svoje delo, kako se soočamo z lastnimi dvomi, kritiko in samokritiko, izgorelostjo, predvsem pa tudi s tem, kako imamo radi svoje delo, kako smo se zanj pripravljeni razdajati, kako sledimo svojim vizijam in idejam, koliko radosti je v ustvarjanju.

Kar zadeva moje začetke, so bili seveda kot vsi začetki zahtevni, ne vselej najbolj fotogenični, sploh, ker se je področje sodobnega flamenka vzpostavljalo, izumljalo. Zdržati in verjeti v svoje delo ter nadaljevati z njim ni najlažja naloga, če se polje ustvarjanja šele vzpostavlja.

Sem pa imela veliko sreče, da sem imela priložnost že relativno kmalu sodelovati z zelo plodnimi, talentiranimi umetniki, ki so tudi uveljavljeni ustvarjalci. Od njih sem se ogromno naučila, zato danes delujem tudi na drugih področjih, v svetu gledališča, gledališke koreografije, dramaturgije, prevajam, pišem, ustvarjam lastne projekte…. Z leti se je zgradilo veliko trdnih in zdravih odnosov, ki peljejo naprej.

• Flamenko je globoko zakoreninjen v kulturnem in čustvenem izražanju. Kako najdete ravnotežje med spoštovanjem njenih tradicij in vnašanjem lastne osebnosti in izkušenj v svoje nastope?

Kot sem že nekako namignila, se v resnici ne definiram izključno kot plesalka flamenka, plesanje flamenka v resnici predstavlja še najmanjši del mojega umetniškega udejstvovanja zadnjih let. Nedvomno je flamenko moje osnovno izhodišče, ki mi še zmeraj nudi vokabular in marsikdaj tudi strukturo za delo, vendar pa se je z leti ta jezik v mojem telesu udomačil in se seveda tudi nenehno preobraža v nove celote z raznimi plesnimi tehnikami, gledališko prakso, prebrano literaturo, preposlušano glasbo, življenjske izkušnje, osebne odzive na dogajanje v moji bližnji in daljni okolici.

• Vsak plesalec ima trenutke, ko se spopada z dvomom ali stagnacijo v svojem napredku. Kako prenašate obdobja, ko strast zbledi ali se telo upira, in kako ponovno prižgete ta plamen?

Seveda se dogaja tudi, da telo pregori in mu je potrebno prisluhniti, sicer po mojih izkušnjah ta klic plesalci prepogosto zanemarimo. Kadar je telo iztrošeno, se to neredko pozna tudi na drugih področjih, predvsem na emotivnem. Če dodamo še izjemno zahtevne produkcijske pogoje in to, da naša telesa niso zmeraj mlajša, horizont ne deluje najbolj zavidljiv. Je pa dejstvo, da sta sam proces ustvarjanja in želja po snovanju, po opravljanju mojega dela močnejša, zato sama posegam po različnih orodjih. Počitek je seveda na prvem mestu.

• Kot nekdo, ki je globoko vpet v svet uprizoritvenih umetnosti, kako vidite razvoj plesa danes, zlasti v digitalni dobi, kjer nas zaznamuje kratka pozornost? Kako se ples prilega tej »novi« pokrajini?

Ples je po svoji osnovni efemeren, neulovljiv in obstaja v trenutku, zanj je potrebno biti resnično prisoten v trenutku, ko se dogaja – kot izvajalec ali kot gledalec. Takoj, ko ga ujamemo na fotografijo, na story, video ali reel, se spremeni v produkt medija, v katerega je ulovljen. Vsekakor je za popularizacijo plesa, za dokumentiranje procesov, trendov, dela posameznih ustvarjalcev to nadvse koristno orodje. Dejstvo pa je, da družabni mediji, ki jih preplavljajo kratke, udarne podobe in vsebine, kot vse ostalo ukrivljajo tudi realnost plesa, procesov, fragmentirajo celoto in ga predstavljajo v drugačni luči, ki ni realistična. Zanimivo vprašanje, prav s to tematiko se ukvarjam v predstavi, ki jo snujem za prihodnje leto. Kot vsaka reč, so lahko zdravilo ali strup, odvisno od količine in načina uporabe.

• Flamenko je znan po svoji intenzivnosti in surovih čustvih. Kako ohranjate svojo čustveno in fizično energijo med dolgimi nastopi in kakšen je vaš ritual za razbremenitev po nastopu?

V zadnjem času sem veliko časa preživela za odrom, kot koreografinja, dramaturginja, mentorica in v tej vlogi neizmerno uživam. Seveda pa ima oder svoj poseben draž in izzive, ki obenem se čas in prostor, ko kot izvajalka stojim na odru, skrajšata in spremenita, takrat je fokus drugje, na posamičnem trenutku, tudi adrenalin naredi svoje in utrujenost takrat ni v ospredju. Kasneje pa je to navadno izmenično prhanje z vročo in hladno vodo, pa kakšno grelno mazilo za utrujene mišice tudi ni odveč.

• Odnos med plesalcem, glasbo in občinstvom je v plesu zelo intimen. Kako doživljate to povezanost na odru in ali se spreminja glede na to, kje nastopate in kdo vas gleda?

Nedvomno je ravno ta povezanost in soodnosnost nekaj, kar me je pri flamenku že od začetka najbolj pritegnilo, prav to, da gre za polje improvizacijske svobode znotraj neke vnaprej dogovorjene strukture. Danes sicer skorajda ne delam več s flamenko glasbo – pri Povabilu na večer(Jo) sem po dolgem času znova sodelovala s flamenko kitaristom. Odnos do glasbe pa je vseeno nekaj, kar ostane in menim, da glasbo še zmeraj doživljam kot izziv in povabilo k dialogu.

Seveda je občinstvo pomemben element, saj vsaj deloma osmišlja naše delo, je naslovnik. Kadar se vse zloži tako, da se vzpostavi dober stik z občinstvom, nastane posebne vrste magija, povezovalni trenutek, ki ga lahko redko kaj nadomesti, poustvariti pa ga ni mogoče. To so skupnostna doživetja, ki so lahko resnično intenzivna.

• Če se ozrete nazaj na svojo kariero, kateri so bili nekateri izmed najbolj nepozabnih ali preobrazbenih trenutkov, ki so vam ostali v spominu – bodisi nastopi, sodelovanja ali osebni preboj?

Hvaležna sem za skorajda vse izkušnje, tiste lepe in tudi druge, ki so mi precej obležale v želodcu, pa dale lekcijo. Vsekakor pa so bili najmočnejši trenutki tisti, v katerih sem se naučila, kako najti svoj glas v večji skupini, kako ohraniti mirno kri, kako si dovoliti ohranjati svoje mnenje. Najbolj bogatijo sodelovanja, procesi dela, snovanja predstav, v katerih se nenehno učim, ki so včasih zahtevna, včasih strašansko sproščena, vselej pa poučna izkušnja.

• Ste tudi učiteljica, mentorica ali navdih mlajšim plesalcem. Kaj želite predati zdajšnjim in naslednjim generacijam?

Poučevanje me spremlja že dolga leta in kot se spreminjam sama, se seveda spreminja tudi metodologija poučevanja. Včasih sem bila bistveno bolj rigidna, danes sem mehkejša in to, kar se mi zdi ključno je, da se plesalci zavedajo svobode, ki izvira iz discipline telesa, in da se počasi učijo iskati svoj glas, svoj izraz. Da gre v končni fazi za zdravo razmerje, ravnovesje med urjenjem telesa in osvobajanjem duha.

• Umetnost, še posebej ples, je lahko močno orodje za osebno rast. Kako je flamenko spremenil vaš pogled na svet ali celo način, kako vidite sebe?

Osebna rast je po mojem mnenju precej odvisna od samorefleksije, radovednosti, zanimanja za dogajanje v svetu in seveda tudi discipline, kar so orodja, nujna za umetniško snovanje.

Ustvarjalnost je v vsakem primeru bistven del človeka, tudi ljudi, ki se direktno ne ukvarjajo z umetnostjo.

• Katere projekte pripravljate v prihodnosti?

V prihodnjem letu skupaj s skladateljem Matejem Boninom in z mladinskim zborom Glasbene matice snujeva sodobno mladinsko opero Lisičja luna po knjigi Maše Ogrizek, pripravljam tudi novo samostojno predstavo, o kateri sem spregovorila malce prej, prevajam…  Obeta se nekaj lepih gledaliških sodelovanj, tako da z veseljem izrekam dobrodošlico prihodnjemu letu.

• Kateri so vaši upi, sanje ali celo neizpolnjene ambicije, ki vas trenutno ženejo naprej?

Želim si slediti smeri, ki sem si jo zadala v zadnjem času, v smeri plesnega eseja, performativnega predavanja, ki združuje tako teorijo kot prakso, zanimata me plesno in glasbeno gledališče … Pa tudi prevajanje, teorija in morda v relativno bližnji prihodnosti nadaljevanje študija na doktorski stopnji. Počasi, zlagoma – idej seveda ne zmanjka.

• Flamenko je …

Bil skok v bistveno globljo vodo, kot sem si predstavljala, obenem pa moja odskočna deska.

Foto: Darja Štravs Tisu, Drago Videmšek