Ogledali smo si Bird in bili prijetno presenečeni. Rekli bi, da je to eden najboljših filmov leta

Uspešnice, filmi z velikimi zvezdami in režiserji ter remake kultnih filmov bodo vedno privabljali občinstvo v kinematografe in zaslužili milijone ne glede na kakovost. To pa ne pomeni, da ni več dobrih filmov, kljub mnenju mnogih pesimistov in cinikov. Vsem, ki mislite, da je prava filmska umetnost zamrla, priporočamo ogled filma Bird. Je dokaz, da so neodvisni, arthouse filmi zelo živi in ​​zelo kakovostni.

Film je premiero doživel na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, a se o njem ni preveč govorilo. Ogledali smo si ga zdaj na regionalni premieri v okviru Human Rights Film Festivala in takoj nas je navdušil.

O čem se gre?

Bird je drama o odraščanju z elementi mistike v režiji Andree Arnold (Wasp, American Honey), ki se dogaja v Severnem Kentu v Angliji. Sledi 12-letni Bailey, ki s svojim polbratom Hunterjem in očetom Bugom živi v z grafiti posutem in neurejenem stanovanju. Bug jim je sporočil, da se bo poročil s svojo punco Kayleigh, s katero sta skupaj tri mesece. Posledično nima veliko časa, da bi se jim posvetil, zato Bailey pozornost in pustolovščino išče drugje. Kmalu spozna skrivnostnega moškega Birda, ki išče svoje starše. Bailey se odloči, da mu bo pomagala pri iskanju in iz tega se rodita prijateljstvo in poseben odnos.

Čeprav je mračen in žalosten, je Bird nenavadno lep in je pravzaprav prijeten film. Vsekakor eden najboljših tovrstnih filmov, kar smo jih videli letos. Bilo bi nam zelo žal, če bi ostal neopažen, a imamo občutek, da bo vseeno pritegnilo prave ljudi.

Presenetil nas je

Ko so na dan prišli prvi vtisi kritikov iz Cannesa, je bilo jasno, da gre za dober film. Vsi objektivno dobri filmi pa ne sežejo v dušo, zato nismo vedeli, kaj pričakovati. Lahko rečemo, da nas je Bird presenetil s svojo občutljivostjo in toplim srcem. Je zgodba o odraščanju in iskanju svojega mesta pod soncem, povedana iz perspektive 12-letne deklice, ki se je prisiljena spoprijeti z, milo rečeno, disfunkcionalno družino. Ta kaos je odlično prikazan skozi številne ročne posnetke (dobro znana tehnika, ki jo filmski ustvarjalci uporabljajo za prenos notranjega nemira likov). To je združeno s formatom zaslona mobilnega telefona, ki prikazuje trenutke, ki jih je ujela Bailey.

Zanimivo je, kako režiserka Andrea Arnold najde lepoto v vsakem kadru, k celotni zgodbi o odraščanju pa prispeva tudi odličen soundtrack, ki ga lahko brundate ure in ure po ogledu filma. Fontaines D.C., Coldplay, The Verve, Damon Albarn … nežen rock zvok odlično spremlja Baileyjevo in Birdovo pot do iskanja sreče. Kar bi lahko nekatere gledalce odvrnilo, je mistični element, ki teče skozi film. Za nekatere bo to nenadno in nepotrebno, a mešanica fantazije in tovrstne človeške zgodbe je napolnjena s simboliko, da se boste ob koncu filma spraševali: Ali je ptica resnična? Je to plod Baileyjine domišljije? Je on njen angel varuh? Vse to je prepuščeno gledalcu v interpretacijo.

Igralska zasedba

Če bi morali izpostaviti najsvetlejšo točko filma, bi to morala biti igra igralcev. Začenši s fantastično Nykiyo Adams, ki je igrala Bailey. Nekaj ​​res posebnega so filmi, v katerih otroci dosegajo predstave na ravni vrhunskih igralcev. Gre za absolutno prelomno vlogo, zaradi katere se veselimo nadaljnjega spremljanja njenega dela. Še eno neznano ime, Jason Buda, igra Hunterja na skoraj dokumentarni način, da se vam zdi, kot da spremljate njegovo resnično življenje. Na drugi strani pa imamo znana imena iz filma – Barry Keoghan in Frank Rogowski.

Barry Keoghan je verjetno eden redkih igralcev, čigar vloga v Marvelovem filmu je najmanj znana. Zaradi vloge v Bird je zavrnil nastop v nadaljevanju Gladiatorja. Čeprav mu ta film ne bo prinesel prepoznavnosti, kot jo je Gladiator Paul Mescal, moramo reči, da je Bird veliko boljša odločitev kot Gladiator. Keoghan je bil odličen kot karizmatični Bug. Znan po vlogah, v katerih igra čudake na dolžnosti (samo pomislite na Lanthimosov Killing of a Sacred Deer in Saltburn Emerald Fennella), je v Birdu pravzaprav najmanj čuden. Zelo je srčkan, ko poje Coldplay’s Yellow žabi, katere halucinogeno sluz želi prodati.

Franku Rogowskemu tudi neodvisne in nenavadne vloge niso tuje. Nemški igralec je sodeloval z Michaelom Hanekejem in Terrencom Malickom, lani pa je blestel v večkrat nagrajenem filmu Passages. V Bird igra naslovno vlogo, ki se zdi ustvarjena zanj. Z neverjetno lahkoto najde čarovnijo v turobnem okolju in je nepričakovan junak.

Foto: IMDb