V kinodvorane prihaja novi film režiserja Janeza Burgerja, navdahnjen po resničnih dogodkih
Film Janeza Burgerja Opazovanje (Observing) po uspešni svetovni premieri na 28. filmskem festivalu Tallinn Black Nights 2023, premieri na Festivalu slovenskega filma v Portorožu 2023 in predpremieri na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe 2023, končno prihaja na redni spored kinodvoran. Premiero bo doživel 24. septembra v Cineplexx Rudnik.
Janez Burger v svojem najnovejšem filmu skozi prizmo trilerja preiskuje, kako dejavno se je človek danes pripravljen soočiti z nasiljem, kam je izginila empatija in kje so meje osebne odgovornosti pri uporabi družbenih omrežij. Prejel je nagrade za najboljšo glavno žensko vlogo, scenografijo in zvok na lanskem Festivalu slovenskega filma.
O filmu
Reševalka Lara pomaga prepeljati v bolnišnico mladeniča, ki so ga neznanci brutalno pretepli in to v živo prenašali po Facebooku. Čeprav si je šokantni dogodek ogledalo skoraj dvajset tisoč ljudi, nihče ni pomagal in poklical policije. In čeprav je Kristijan v komi, začne Lara z njegovega profila prejemati videoposnetke, ki prikazujejo neznance, kako brezbrižno opazujejo njegovo pretepanje. Bolj ko se Lara trudi odkriti, od kod prihajajo skrivnostni posnetki, bolj jo postaja strah, da je v dogodek vpletena tudi sama.
Janez Burger
Rojen 1965 v Sloveniji. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in na FAMU v Pragi, kjer je leta 1996 diplomiral iz filmske in TV režije. S svojimi filmi je osvojil številne nagrade na domačih in mednarodnih filmskih festivalih. Deluje tudi v gledališču in operi, ter predava filmsko režijo na AU UNG in AGRFT. Živi in dela v Ljubljani.
“Nikoli nisem bil pristaš apokaliptičnih vizij sveta, vendar mi vseeno postaja vse bolj jasno, da je vrag odnesel šalo. In da v zvezi s tem ne naredimo ničesar. Ta vseprisotna pasivnost me resno skrbi. Ne pasivnost v smislu delovanja, saj smo v tem smislu še kako aktivni. Da bi si zagotovili osnovno preživetje, nam nič drugega niti ne preostane. Vendar se v neprestanem boju za ohranjanje kolikor toliko zadovoljivega življenjskega standarda utapljamo v neki drugi obliki pasivnosti, ki od znotraj uničuje temelj naše človeškosti – empatijo. Brez sočutja in vseh konsekvenc, ki iz njega izhajajo, prenehamo biti ljudje. In prenehamo biti družba. Še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili po eni strani tako zelo povezani, po drugi pa tako zelo sami. Atomizirani. Tako zelo pred razpadom skupnosti in lastne človeškosti. Kajti temelj človeškosti je ravno sočutje. Govorim o sočutju, ki umira na zelo intimni ravni vsakega posameznika. O tistem elementarnem sočutju. Ko so-čutiš z drugim človekom. Ko začutiš pri sočloveku potrebo po pomoči in mu jo brez razmisleka po svojih močeh tudi nudiš. Takoj. Včasih zadostuje samo razumevajoč pogled, včasih beseda, včasih pogovor, včasih klic po pomoč. Za tako obliko sočutja je potreben minimalen napor, ki pa je večinoma za nas prevelik zalogaj. To je oblika pasivnosti, ki je potopljena globoko v nas. Večinoma se je niti ne zavedamo, vendar nas od znotraj počasi razžira in s tem dehumanizira. Intimna pasivnost, ki ima globalne razsežnosti. To je pasivnost o kateri hočem govoriti v filmu Opazovanje.”
