Težave z duševnim zdravjem so prisotne povsod po svetu. V povprečju ima vsak peti človek prepoznano poslabšanje duševnega zdravja. Čeprav so te težave pogoste, se o njih premalo govori, predvsem pa ne na filmu. Ko pa se to zgodi, so pogosto človekove težave le površinske, oseba, ki trpi zaradi njih, pa je predstavljena enodimenzionalno.
Ko pa so filmi o duševnem zdravju narejeni prav, so ti filmi pohvaljeni in nagrajeni. Od komedij do dram izpostavljamo pet filmov, v katerih igrajo ljudje, ki so prikazali svoj boj s težavami v duševnem zdravju.
A Beautiful Mind, 2001
A Beautiful Mind je biografska drama iz leta 2001, ki jo je režiral Ron Howard. Film je bil nagrajen s štirimi oskarji, Russell Crowe pa igra glavno vlogo, matematičnega genija Johna Nasha. Potem ko je John na začetku svoje kariere naredil velik preboj v svojem poklicu, je bil njegov uspeh mednarodno priznan in slavljen. Vendar Nash kmalu začne pot navzdol, v središču katere je samoodkrivanje. Ker se bori s paranojo, njegove težave z duševnim zdravjem grozijo, da bodo ovirale njegov sijajni matematični um in odlično kariero. Pomaga mu žena Alicia (Jennifer Connelly).
Ta pretresljiva drama je postavljena v štirideseta leta 20. stoletja. Poleg odlične igre gledalcem omogoča vpogled v genialni um in nas vrne tudi v čas, ko se (predvsem) vprašanjem duševnega zdravja ni posvečalo veliko pozornosti.
About a Boy, 2002
Čeprav je komedija (in to odlična), je About a Boy film, ki subtilno obravnava resnejše teme. Protagonist je Will Freeman (Hugh Grant), bogat in neodgovoren 38-letnik. Potem ko Will nepričakovano začne prijateljstvo z 12-letnim Marcusom Brewerjem (Nicholas Hoult), spozna tudi njegovo mamo Fiono (Toni Collete).
Fiona je mati samohranilka, ki trpi za depresijo. Po poskusu samomora je Fiona mati, za katero skrbi njen sin. Film About a Boy odlično prikazuje družinsko dinamiko, kjer otrok prevzame vlogo starša, ki mu koncept duševne bolezni ni povsem jasen. S tem uspešno uravnoteži dramo z lahkotnejšimi temami. Tudi v nasprotju s številnimi drugimi produkcijami uspe filmu z razumevanjem in dostojanstvom prikazati osebo, ki trpi za depresijo. To delo je obvezno branje o pomenu prijateljstva in prijaznih besed.
Black Swan, 2010
Black Swan, film režiserja Darrena Aronofskega, je zgodba o Nini (Natalie Portman), balerini iz New Yorka. Nina je, tako kot vse profesionalne balerine, oseba, ki ji je uspeh v poklicu najpomembnejši. Je tudi merljiv – brez absolutne predanosti ni rezultatov, še posebej ne glavna vloga v znamenitem baletu Labodje jezero.
V želji, da bi bila popolna, pod pritiskom konkurence v obliki ležerne Lily (Mila Kunis), strogega učitelja baleta Thomasa (Vincent Cassel) in ambiciozne bivše balerine – matere Erice (Barbara Hershey), Nina sprejme drastične ukrepe. Boj z dobro in zlo platjo osebnosti je odlično prikazan skozi Nino, ki jo obsedeno iskanje popolnosti na koncu stane vsega.
Silver Linings Playbook, 2012
Silver Linings Playbook je film iz leta 2012, ki je bil nominiran za osem filmskih nagrad in Jennifer Lawrence prinesel prvega oskarja. Film je režiral David O. Russell, spremlja pa življenja Pata Solitana Jr. (Bradley Cooper) in Tiffany Maxwell (Lawrence), ki se borita z duševnimi težavami.
Pat ima bipolarno motnjo in se po krajšem bivanju v duševni ustanovi vrne k staršem (Robert De Niro in Jackie Weaver). Pat želi svoje življenje vrniti v ustaljene tirnice in pridobiti nazaj svojo bivšo ženo Nikki (Brea Bee). Kmalu spozna Tiffany, s katero sklene zapleteno prijateljstvo in ima podobne duševne težave. Drug drugemu pomagata pri uresničevanju lastnih življenjskih ciljev, pa tudi pri tem, da skozi medsebojni odnos spoznavata sebe – in si pomagata. Film odlično prikaže pomen zdravljenja in kako pomembno je, da si priznaš, ko je kaj narobe in poiščeš pomoč.
Aftersun, 2022
Film Aftersun je čustveno družinska drama o odnosu med mladim očetom Calumom (Paul Mescal) in hčerko Sophie (Frankie Corio). Omenimo, da je film prejel pohvale kritikov, obenem pa je bil Paul Mescal s to vlogo prvič nominiran za oskarja.
Zakaj (nas) je film osvojil? No, razlogov je veliko. Subtilno, intimno, a naravno in sproščeno je Paulu Mescalu uspelo upodobiti lik mladega očeta, ki živi z manično depresijo. Prvenec režiserke Charlotte Wells je uspešen tudi zato, ker je režiserka navdih v filmu črpala iz lastnega življenja in v odraščanju z očetom, ki je imel težave z duševnim zdravjem. Prav iz njene perspektive, torej iz perspektive Sophie, opazujemo njenega očeta in njun odnos na skupnem dopustu. Idilične lokacije in lepo vreme sta ravno dovolj lepa – na trenutke se Calumu zdi, kot da ga sploh ni. Medtem ko njegova hčerka poskuša doumeti njegov um, se gledalci enako vživijo v oba lika. Prav to je uspeh tega filma, ki se je posvetil veliki in pomembni temi manične depresije.
