Goran Bogdan na predvečer podelitve oskarjev: “Vsi sanjamo, da bi bili junaki, ko smo na varnem v svoji postelji.”
Kratkometražni igrani film režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića ter producentov Katarine Prpić in Danijela Peka, Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti), je nominiran za oskarja v kategoriji najboljšega kratkometražnega filma. To priznanje je prišlo po izjemnem nizu nagrad, med katerimi sta tudi zlata palma in evropski oskar.
Goran Bogdan, eden najtalentiranejših in najbolj cenjenih igralcev v regiji, znan po tem, da vsaki vlogi vdihne globoko čustveno moč in hkrati nenehno spodbuja občinstvo k premisleku o lastnih vrednotah in prepričanjih, je osrednji protagonist tega filma. Čeprav vedno ostaja v senci svojih likov, se skozi vloge vrača k temeljnim vprašanjem obstoja, morale in odgovornosti ter razkriva osebne tragedije in dileme, ki se tičejo vseh nas.
Ob bližajoči se podelitvi oskarjev smo se z Goranom Bogdanom pogovarjali o filmu, ki ne raziskuje zgolj teme molka, notranjih bojev in družbene odgovornosti, temveč odpira univerzalna vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek. Goran nam razkriva, kako je film nastal, kaj mu je pomenilo sodelovanje z režiserjem Nebojšo Slijepčevićem ter kako se sooča z velikimi temami in vprašanji, ki jih film odpira – vprašanja, ki morda ne ponujajo jasnih odgovorov, a nas silijo v soočenje s sabo in svetom okoli nas.
- Po osvojeni zlati palmi v Cannesu in evropskem oskarju je film Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti) nominiran za najprestižnejšo nagrado – oskarja. Kaj menite, kaj je prispevalo k temu izjemnemu uspehu in univerzalni prepoznavnosti zgodbe?
Tisto, kar je pri tem filmu univerzalno in zaradi česar tako močno nagovarja gledalce, je dejstvo, da sta molk in zamolčevanje danes bolj kot kdaj koli prej vrednota v obtoku – njuna vrednost raste, sorazmerno s tem pa upada naša lastna. Dejstvo, da je to prepoznano, morda prinaša določeno olajšanje svetu. Ali pa je to zgolj občutek sramu. Današnji čas, vse hitrejši in neusmiljen, nam sanje ponuja na dosegu roke kot še nikoli doslej – vsakdo se lahko izpostavi, vsakdo lahko izstopa. Lahko. Vsak sanja, da bo junak. A ko nas življenje udari po prstih, pogosto preprosto obmolknemo.
Energija, ki jo ta proces ustvarja, je močna, notranja – vse sedanje in prihodnje družbene patologije izvirajo iz teh drobnih zamolčevanj. Fizika nas uči, da energija ne izgine, temveč le spreminja obliko – in mi se odločamo, kam jo bomo usmerili. V tem je morda nekaj upanja, morda celo kanček pravljice. Zakaj pravljice? Ker se te skoraj nikoli ne uresničijo. Prav zato so pravljice. To energijo na koncu ne preoblikujemo v dejanja, ampak pustimo, da ona preoblikuje nas. Morda je prav zato danes tako veliko družbenega nazadovanja in izkrivljanja vrednot. Spet se vračamo k nacizmom, šovinizmom in drugim »izmom« – ne bom trdil, da kot še nikoli v zgodovini, a zagotovo kot že dolgo ne.
Kako je delo na tem filmu vplivalo na vaše osebno razumevanje poguma in moralne odgovornosti posameznika v družbi?
Na tem filmu delam že 35 let. Šele zdaj smo ga posneli. Pogum in odgovornost sta veliki kategoriji. Spet tiste “velike” teme. Morda bi morali začeti z malimi koraki – biti malo pogumni in malo odgovorni. Za začetek. Pogumno je biti odgovoren. Pogumno je že samo biti. Glasno zahtevamo svoje svoboščine. A svoboda prinaša tudi odgovornost. V kletki svojih hotenj tolčemo po rešetkah in to imenujemo zvoki svobode. Svoboda je tišja.
Kot je Dragan Mićanović dejal v enem izmed intervjujev, gre za kratki film, po katerem se občinstvo dolgo sprašuje – kako biti človek. Ali je to dilema, o kateri bi morali razmišljati vsak dan?
Se strinjam z dragim Draganom. Za začetek bi morali vsak dan razmišljati. Ne pa obsojati in pridigati. Za začetek bi morali poslušati, ne pa držati govorov. Za začetek bi morali brati, ne pa vnaprej soditi. Za začetek moramo začeti. Kot civilizacija se že od Hunov dalje trudimo rušiti civilizacije pred nami. Pravimo, da je napol osvojeno znanje najhujše. Očitno je v tem naša nevednost. Ne znamo povedati, kaj je naš program, kaj ponujamo. Polna usta imamo preteklosti in grehov drugih, a ne ponujamo nobene rešitve. Prišel bo čas, ko bomo tudi sami postali preteklost – in za nami ne bo ostalo ničesar, kar bi se še lahko porušilo. Morda bo to prelomnica. Morda bo to zapečatilo naša usta in nas ujelo s pepelom do kolen. Takrat bomo prisiljeni začeti graditi na novo. Toda kaj je v nas, da nas tako žuli? Morda bi morali strgati vse okove in goli spoznati, da tisto, kar nas žuli, ni zunaj nas, ampak v nas samih. In da je edino, kar nam ostane, tisto v nas.
Za vami je uspešno leto – tako na poslovnem kot na zasebnem področju. Filma 78 dni in Za danas toliko sta navdušila občinstvo, čeprav obravnavata povsem različne teme. Menite, da potrebujemo več takšnih toplih zgodb?
Potrebujemo dobre, predane zgodbe – ne glede na tematiko. Potrebujemo dobro, ne glede na žanr. Odgovor se ponuja sam: potrebujemo zgodbe. In dobra zgodba je nekaj, kar prepoznamo. Potrebujemo pripovedovalce, da jih poslušamo, cenimo, ne obsojamo in ne podcenjujemo. Ne smemo se nenehno vračati k plemenski ognjiščni svetlobi, sklonjeni okoli nje, z vidnim poljem omejenim na tisti ozek krog utripajočega plamena. Svet obstaja tudi v temi. Zgodbe ne smejo zgolj hvaliti dosežkov našega “plemena”, medtem ko ostajamo ujeti v ta omejen krog svetlobe. Morajo nas opogumiti, da stopimo v temo. Opozoriti nas morajo na naše pomanjkljivosti. In ko zaidemo, nas morajo znati pripeljati domov. Ne moremo pričakovati slepega domoljubja, v katerem bi s svojimi kostmi hranili ta večni plamen, če nam domovina ne daje ničesar, temveč od nas le zahteva žrtve. To ni edina pot. Vedno obstaja izbira. Obstaja odpor. Včasih je celo najboljša zgodba tista, ki je ne poslušamo. Včasih se največ naučimo tako, da si zamašimo ušesa.
Letos ste se preizkusili tudi v vlogi očeta. Kako se znajdete v tej vlogi?
To je moje. Tega ne bi delil s svetom.
