Sophie Turner in Frank Dillane v intervjuju o njuni vlogi v resnični zgodbi o zloglasni britanski tatici draguljev

Spomini “Sem, kar sem: Resnična zgodba o najbolj zloglasni britanski tatici draguljev” (“I Am What I Am: The True Story of Britain’s Most Notorious Jewel Thief”), ki jih je Joan Hannington napisala 2022, so navdihnili ustvarjalko in pisateljico Anno Symon, da je njeno zgodbo priredila za televizijo. V mini seriji v šestih epizodah Joan upodobi Sophie Turner, ki jo je večina spoznala v izjemno priljubljeni seriji Igra prestolov, njenega partnerja Boisieja pa Frank Dillane, ki smo ga pred leti lahko spoznali v Harryju Potterju.

Pred svetovno premiero smo se pogovarjali z obema in ju povprašali, kaj ju je pritegnilo k drami ter kako je bilo spoznati glavno protagonistko, ki jo je mogoče videti tudi v seriji.

Mini serijo Joan si bomo pri nas premierno lahko ogledali na programu Epic Drama 28. oktobra ob 21.00 uri.

• Kaj vas je pritegnilo k tej drami?

Sophie: Toliko stvari. Prvič, to je zgodba o resnični ženski. Joan je imela nespodoben apetit po pustolovščinah in novih stvareh. Pritegnil me je način, kako je lahko razdelila svoje življenje med tem, da je naredila vse, kar je lahko za svojo hčerko, pa tudi med temi divjimi in vznemirljivimi zločini. Všeč mi je bila tudi njena osebnost: njen smisel za humor, način, kako se je pogovarjala z ljudmi, kako se ni prilagajala družbenim normam in nikoli, ampak res nikoli, ni dovolila, da bi moški govoril z njo zviška. Skozi to je šla z očetom, nato pa je vstopila v to neverjetno fazo svojega življenja, v kateri ji enostavno ni bilo mar. Vznemirljivo je bilo igrati žensko s tako neomajno samozavestjo, pod katero nosi toliko bolečine in travme. Ta res posebna vloga mi je veliko dala.

Frank: Pritegnila me je tema. Zelo me je zanimala Joan kot resnična oseba. Njena zgodba je tako izjemna. Ko sem prebral njeno knjigo in jo poiskal, sem ugotovil, da je edinstvena britanska ikona. Prihaja iz drugega sveta, ki mi je zelo zanimiv. Predstavlja romantični vidik britanskih gangsterjev. Ves ta svet me je resnično pritegnil. Zelo mi je bilo všeč tudi dejstvo, da je zgodba povedana z ženske perspektive. Ni šlo za sledenje nekemu obetavnemu moškemu gangsterju; Joan spoznamo z vidika matere in ženske, in tudi to se mi je zdelo edinstveno. Ko se je projektu pridružila Sophie, sem bil zelo navdušen nad možnostjo sodelovanja z njo. Je briljantna igralka in res v veselje mi je bilo sodelovati pri tej krasni produkciji.

• S čim vas je pritegnila Joan?

Sophie: To je zgodba o ženski, ki uspe v moškem svetu. London v 80. letih je bil zelo drugačen čas. Joan je imela neverjetno moč in neomajno vero vase, kar je bilo takrat precej redko. Če bi jo zavrnili, bi bila to zanjo novica, ker je mislila, da lahko osvoji svet!

Frank: Joan je izjemna oseba. Kar me je presenetilo, je bila njena iskrenost, neustrašnost in njena neomajna drža do življenja. Ni se opravičevala, ker je ženska. Ni poskušala biti kot moški. Močno je ostajala zvesta svojim lastnim vrednotam. Še enkrat, te ideje o ženski šefici v tem svetu še nisem videl.

• Čeprav se ukvarja s sumljivimi stvarmi, bo občinstvo še vedno na Joanini strani, kajne?

Sophie: Zaradi tega, kar se ji je zgodilo, in okoliščin, v katere je bila postavljena. Veliko ljudi bi v teh okoliščinah storilo enako. Dobila je nekaj res slabih kart in z njimi počne, kar lahko. Navijamo zanjo, ker so njeni nameni dobri. Ko jo pogledaš, si rečeš: “Kdo bi ji lahko zameril?” To počne za svojo hčerko. Vse se vrti okrog Kelly in tega, kaj bo mati naredila za svojega otroka. Resnica je, da bo mati za svoje otroke šla do konca sveta. To počne tudi Joan, vendar ne vidi, da gre po napačni poti.

Frank: Da, moraš navijati za Joan. Prišla je iz nič, iz precej težkega okolja in uspelo ji je s svojo lastno vztrajnostjo in odločnostjo, da naredi nekaj iz sebe. Načini, s katerimi si je pomagala, morda niso bili vedno zakoniti. Toda poskušala je dobiti nazaj svojo hčerko. To, kar bo mati storila za svojo hčerko, včasih presega moralo. Joanin moralni kompas je bil tak, da je kradla od ljudi in podjetij, ki so imeli veliko denarja. Ni ropala ljudi na ulici.

• Kako bi opisali Boisieja?

Frank: Je introvertiran, inteligenten in zastrašujoč. Toda njegova glavna značilnost je, da resnično ljubi Joan. To so bile smernice za to vlogo. Boisie ni bil nekdo, ki bi ostajal pozno zunaj. Njegov glavni fokus je bil na tem, da je dober in predan mož. Toda tudi zato, ker je bil starejši od Joan, jo je poskušal podučiti, kako se znajti v tem svetu. Vsekakor jo je izobraževal o tem, kako se premikati v tem okolju.

• Kako je bilo delati s Sophie?

Frank: Kaj lahko rečem o Sophie? Je briljantna, neverjetno profesionalna, tako dobra in tako dosledna. Vedno na mestu. Vedno zna vse svoje vrstice in vsak njen posnetek je odličen. Tako enostavno dostopa do svojih čustev. Ikonično v smislu Marilyn Monroe in Audrey Hepburn. Vsekakor je takšnega kova in se tako tudi drži. Z njo je bilo zelo enostavno imeti odnos na zaslonu. Ni nikakršna diva. Je neverjetno prizemljena in zelo pristna. Z njo je preprosto užitek delati.

• Kako se spominjate svojega prvega srečanja s pravo Joan?

Sophie: Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Bila sem prestrašena in res sem si želela, da bi ji bila všeč. Moralo je biti zelo zastrašujoče, da imaš igralko, ki te ne pozna in bo prevzela tvojo zgodbo in jo predstavila svetu. Samo upaš, da jo bo predstavila na pravi način. Počutila sem se prav tako nervozno in mislila sem si, da me bodo zamenjali, če ji ne bom všeč. Po glavi so se mi vrtele same take misli. Bila sem z našim režiserjem Richardom [Laxtonom] in Frankom in vsi smo bili tako nervozni. Toda v trenutku, ko je Joan vstopila, je samo zajokala ter rekla: “Popolno je.” Mislim, da je tudi Frank jokal. To je bilo zelo, zelo čustveno srečanje.

• S pravo Joan ste se tudi spoprijateljili, kajne?

Frank: Da. Joan je zelo posebna oseba in zelo sem vesel, da jo poznam. Ves čas sva v stiku. Je sila narave in je neverjetno radodarna. Skrbi zame in me preverja, da sem v redu, do te mere, da me sprašuje, če sem jedel! Ko sem bil brez stanovanja, je rekla: “Če boš kdaj potreboval kje ostati …” Je neverjetno prijazna in ljubeča. Prav tako pa res ne trpi nobenih neumnosti. Zelo, zelo stroga je glede bontona in občutka za modo. Po tem, ko sem jo prvič srečal, me je poklicala in prva stvar, ki jo je rekla, je bila: “Si depresiven ali kaj? Ne želim biti zabavna ali karkoli, toda naslednjič, ko se srečamo, se malo uredi. Sophie se je potrudila. Ti pa si prišel v tem dolgem plašču in videla sem, da skrivaš umazano srajco. Naredi mi uslugo in se malce uredi!”

Sophie: Da, smo. Všeč mi je bilo, da sem jo imela v bližini. Še vedno me redno pokliče in klepetava po uro in pol. Pošlje mi slike svoje nove hiše in svoje notranje opreme. Obožuje notranjo oblikovanje! Kadarkoli pokliče se zaklepetava.

• Joan je v drami nastopila tudi sama.

Frank: Poslušajte, ko pride na snemanje Botra, si morajo vsi poravnati nogavice, se obnašati in biti primerno oblečeni! Povsem upravičeno smo se zanjo vsi dodatno potrudili. Je odlična igralka. Na setu je bila krasna in super jo je bilo imeti v bližini.

• Kako ste se lotili raziskovanja 1980-ih?

Sophie: Poslušala sem veliko glasbe. Večino dni sem preživela ob poslušanju glasbe iz 80. let. Moja najljubša pesem je bila “Smalltown Boy” skupine Bronski Beat. Nenehno sem jo poslušala. Če jo kdaj spet slišim, me bo vedno vrnila nazaj k Joan. Preučila sem tudi, kakšen je bil takrat London in kako je bilo biti takrat ženska. Preučevala sem tudi modo tistega časa. To je bilo neverjetno obdobje za modo. Moda se giblje v ciklih in super je, ko se vse začne vračati. Všeč mi je videz 80-ih, velika ramena in stisnjeni pasovi. To so tako zabavne oblike in okvirji in preprosto obožujem, kako pretirano je bilo vse. Estetika in glamur vsega tega sta bila tisto, kar je pritegnilo tudi Joan. Vse to mi je bilo res zabavno.

• Kako je bilo nositi vse te neverjetne kostume iz 1980-ih?

Sophie: O, moj bog, s kostumografom Richardom [Cookom] sva se imela najboljše. Res sva se zabavala. Vrtela sva glasbo iz 80. let in preizkušala vse te kostume. Verjetno smo imeli približno pet ali šest videzov in za vsakega sva potrebovala približno dve do tri ure. Joan je bila pogumna in želela je izžarevati glamur. Hotela je prevzeti vse te različne like, ustvariti različne persone ter izraziti dele sebe, ki jih še ni povsem pokazala. To je bilo za naju enako veselje, kot je moralo biti za Joan.

• Kako se bodo gledalci odzvali na Joan?

Sophie: Njena odpornost je preprosto osupljiva. Navduševala me je vsak snemalni dan. Vsaka odločitev, ki jo je sprejela, me je navdihnila. V življenju je dobila res slabe karte, vendar je vsak dan zelo motivirana in vstaja ob zori. Skriva diamante in koplje luknje, v katerih jih skriva. Nič je ne more ustaviti. Ni ženska, ki bi se smilila sama sebi. Ne valja se v lastnem samopomilovanju. Vsak dan poskuša izboljšati svoje življenje. Enostavno neverjetno navdihujoča je. In mislim, da bo tudi občinstvu.

Frank: Upam, da se bodo odzvali zelo pozitivno. To je navdihujoča zgodba o ženski v moškem svetu, ki se mora izogibati težavam, da bi obdržala glavo nad vodo in ostala zvesta sebi. Upam, da se bodo ženske počutile opolnomočene z Joanino zgodbo. Prav tako želim, da se Joan spominjajo.

• Kaj bodo ljudje še odnesli iz te izjemne drame?

Sophie: Še posebej upam, da bodo gledalke odnesle občutek, da lahko počnemo, kar hočemo. Karkoli si zamislimo, lahko dosežemo. Ne glede na to, od kod prihajate v življenju, lahko vedno postanete boljša oseba in spremenite svojo življenjsko situacijo. S pravo motivacijo lahko naredimo karkoli. To je tisto, kar me je resnično navdihnilo pri Joan. Nihče mi ne more povedati, kdo sem ali od kod prihajam, ker sem lahko to, kar hočem biti, in si to lahko ustvarim sama. To je neverjetna lastnost.

Ženske danes, še posebej ob vseh sodbah na družbenih omrežjih, je treba spomniti, da imamo to moč v sebi. Ne potrebujemo zunanje potrditve. Vse to je v nas. Izkušnje nas ne naredijo to, kar smo. Smo, kdor smo v svojem bistvu. Ta miselnost je neverjetno navdihujoča. Vsi potrebujemo malo Joan v našem življenju, res! V življenju potrebujem malo Joan!

Foto: PR