Grozljivka Nosferatu bi lahko bil veliko bolj drznejša in strašljiva. Ogledali smo si predelavo grozljivke, ki je definirala žanr
Nosferatu: Simfonija groze (Nosferatu: A Symphony of Horror) je nemi film nemškega režiserja F. W. Murnaua iz leta 1922, ki velja za mojstrovino in enega pionirjev grozljivega žanra. Gre za vampirski film z ogromnim vplivom na filmsko industrijo, zasnovan na Bram Stokerjevem romanu Drakula, ki je navdihnil številne filmske ustvarjalce.
Začetek leta je prinesel tudi težko pričakovano priredbo Roberta Eggersa, prav tako naslovljeno Nosferatu. Ogledali smo si jo in tukaj so naši vtisi.
O čem govori zgodba?
Nosferatu je gotska zgodba o obsedenosti med vampirjem in mlado žensko, umeščena v Nemčijo leta 1838. Glavni junak Thomas Hutter (Nicholas Hoult) je mlad nepremičninski agent, ki želi napredovati v svojem podjetju. Njegov šef ga pošlje v Transilvanijo, k skrivnostnemu grofu Orloku, plemiču, ki želi kupiti zemljišče v njihovem nemškem mestecu. Thomas se zato odpravi na dolgo pot, da bi uredil potrebne dokumente. Njegova žena Ellen (Lily-Rose Depp), ki jo že od otroštva mučijo slabi preroki in “melanholija,” pa predvidi, da se bo zgodilo nekaj strašnega.
Po prihodu v Transilvanijo Thomas hitro opazi, da se domačini bojijo že samega imena grofa Orloka. Ko prispe v njegov grad, se njegovo zdravstveno stanje začne slabšati. Medtem doma Ellen doživlja srhljive nočne more in napade mesečnosti. Grof, ki ga popolnoma prevzame njena lepota, jo psihično zasleduje z vizijami.
Thomasu uspe pobegniti iz grofovega dvorca, toda Orlok medtem potuje proti Nemčiji na ladji, polni podgan, ki prenašajo kugo in jo razširijo po mestu. Ellen se znajde pred težko odločitvijo: ali bo žrtvovala svoje življenje, da bi rešila mesto in moža? Pri uničenju grofa sodelujeta še zdravnik (Ralph Ineson) ter znanstvenik in profesor, ki raziskuje okultne vede (Willem Dafoe).
Mističnost, temačnost, okultnost … nič novega?
Režiser Robert Eggers je že dolga leta sanjal o ustvarjanju Nosferatuja. Kot pravi avtor z edinstvenim pristopom se je Eggers proslavil z grozljivko The Witch in sodelovanjem s produkcijsko hišo A24, s katero je ustvaril še izjemna filma The Lighthouse in The Northman. Gre za enega najbolj vznemirljivih režiserjev nove generacije, ki se zdi popoln za projekt, kot je Nosferatu. Zato so mnogi nestrpno čakali, kako se bo lotil te naloge.
V središču filma je odnos med Orlokom in Ellen ter tema seksualne obsedenosti. Film se ne boji prikazati take strasti, ki jo celo enači s temo. Čeprav je film mračen in barvno precej monoton, je vizualno osupljiv. Posnetki iz filma ostanejo z gledalcem še dolgo po ogledu. Kljub temu pa se zdi, da je tudi ta film padel v past številnih sodobnih produkcij – osredotočenost na vizualni slog namesto na vsebino (style over substance).
Eggersov Nosferatu ne prinaša ničesar zares novega. V bistvu gre za isti film kot leta 1922, z očitnimi razlikami, kot sta vizualni slog in poudarek na liku Ellen (kar je odlična odločitev). Vendar smo vseeno pričakovali več drznosti – več seksualnosti, poželenja in golote, ki bi filmu dodali večjo globino. Na koncu smo ostali razočarani. Film sicer nakaže nekaj korakov v pravo smer, vendar je od originala minilo že več kot sto let, zato bi pričakovali, da bi Nosferatu iz leta 2024 ponudil nekaj bolj radikalnega in pogumnega.
Igralske mojstrovine
Svetle točke Nosferatuja so zagotovo izjemne igralske predstave. V ospredju je izjemna Lily-Rose Depp, ki je ustvarila eno najboljših igralskih izvedb leta. Dokazuje, da je veliko več kot le otrok slavnih staršev (nepo baby) in da ima izjemen talent. V vlogi grofa Orloka blesti skoraj neprepoznavni Bill Skarsgård. Med ogledom filma niti za trenutek ne opazimo, da gre za njega, kar ponovno potrjuje njegovo neverjetno vsestranskost, ki jo je že večkrat dokazal.
Nicholas Hoult kot Thomas prav tako prepriča z večdimenzionalno igro, saj razvija lik, ki bi sicer lahko ostal precej enostranski. Willem Dafoe je še ena odlična pridobitev za ta film. Njegova igra ne pozna meja, saj svojo izvedbo potiska do maksimuma. Med igralsko zasedbo najdemo še Aarona Taylor-Johnsona in Emmo Corrin, ki igrata Hutterjeva prijatelja in prav tako navdušita s svojima vlogama.
Eggersov Nosferatu sicer ni neuspeh, vendar pa tudi ni povsem izpolnil visokih pričakovanj. Imel je potencial, da bi nas popolnoma presenetil in se lotil tega znanega gradiva na povsem nov in drzen način, a na koncu nam je ponudil že znano zgodbo, zgolj z nekoliko lepšo vizualno podobo.
Foto: IMDb
