Ogledali smo si: Babygirl ni šel dovolj daleč in zagotovo ni erotični triler, kot ga prikazujejo
Na Filmskem festivalu v Benetkah je Nicole Kidman prejela nagrado za najboljšo igralko za film Babygirl. Prav ta film je bil eden tistih, o katerih so se največ pogovarjali ob koncu leta. V ameriških kinematografih je bil predvajan ob božiču, pri nas pa je prišel dan kasneje, kar pomeni, da so družbena omrežja polna posnetkov iz omenjenega filma. Babygirl je bil označen kot erotični triler, mnogi pa so ga pred njegovo premiero napovedovali kot rešitev za ta pogosto upadli žanr. Tudi mi smo si ogledali film. Tukaj je naše mnenje.
O čem govori film?
Preden podamo naše mnenje, vas bomo seznanili z zgodbo filma. Babygirl sledi Romy (Nicole Kidman), močni ženski in direktorici tehnološkega podjetja. V uvodni sceni film takoj prikaže seksualno prizorišče. Vidimo Romy v vroči sceni s svojim možem Jacobom (Antonio Banderas). Takoj po tej sceni sledi še ena, v kateri Romy naskrivaj masturbira, saj z možem ne more doseči orgazma. Kar nam to dejansko prikazuje in kar njeno vedenje skozi film nakazuje, je, da Romy skozi celo svoje življenje igra nekoga, kar ni. Prava zgodba se začne, ko v njeno podjetje pride mlad praktikant, Samuel (Harris Dickinson), s katerim se kmalu zaplete v afero.
Film ni šel dovolj daleč …
Čeprav bi moral biti erotični triler, pa v filmu precej manjka erotičnosti, če izključimo uvodno sceno. Babygirl bi lahko šel veliko dlje v prikazu potisnjenih seksualnih želja, fantazij, moralnosti, odnosov moči in podobno. Ni povedal nič novega, niti scen ne moremo označiti za seksi. Imeli smo občutek, da je bil cilj režiserke in igralcev narediti določene scene seksi, vendar so se izkazale za neprijetne. Morda se ta neprijetnost lahko opraviči z dejstvom, da Romy nikoli ni popolnoma prepričana v to, v kaj se spušča, in ni ji vedno udobno, včasih je celo sramežljiva, kot da se zaveda, kako noro je vse to. Med Romy in Samuelom vlada neprijetna tišina, zmeda glede tega, kaj narediti naprej, in morda se to odraža tudi v teh seksualnih scenah. Vendar pa je gledalcu precej težko gledati tovrstne trenutke.
Tudi golote ni veliko za film, ki se želi prikazati kot erotični. Kot da so se bolj osredotočili na psihološki vidik vsega, vendar niti to ni šlo dovolj daleč. Kar Romy vzburja, je nevarnost, oziroma kot sama pravi v enem trenutku v filmu – to, da je vse na kocki, da bi lahko vse izgubila. Svojemu možu pove tudi, da je že kot majhna imela “temne misli”. Radi bi, da bi takrat dobili vpogled v njeno preteklost in da bi bile njene temne želje in fantazije bolj razdelane, ker bi morda potem na koncu razumeli, zakaj počne, kar počne. Tako pa smo imeli le občutek, da se zelo sramuje in tvega svojo družino.
Zakaj?
Po ogledu filma smo si postavili eno vprašanje – zakaj? Čeprav nam je jasno, da Romy ima določene seksualne želje, v zakonu ni izpolnjena na tem področju, vendar še vedno ne razumemo, zakaj se je spustila v afero. Čeprav je Harris Dickinson nedvomno fizično privlačen, je njegov Samuel v filmu rahlo nesimpatičen, zato ne razumemo, zakaj bi se ena močna in pametna ženska sploh tako zelo zanimala zanj. Mogoče preprosto ne spadamo v kategorijo ljudi, ki imajo “klik” na moč, zato tega ne razumemo. Prav tako je film promoviran kot feminističen, kot tak, ki slavi žensko seksualnost, vendar ne moremo prezreti dejstva, da se Romy v filmu z določenimi dejanji nekoliko ponižuje.
Če si je že zaradi nečesa vredno ogledati film, je to zaradi igralskih izvedb. Nicole Kidman ne more biti slaba. Mislimo, da je odlično, da igralka njenega kalibra še vedno izbira vsestranske projekte. Harris Dickinson je prav tako prepričljiv in prepričani smo, da smo priča velikemu napredku tega talentiranega igralca. Pohvale gredo tudi stranskim igralcem, ki nikoli niso nepomembni. Na splošno ima film svoje pozitivne plati, vendar pa negativne prevladujejo.
