SNG Drama Ljubljana s premiero drame Otroci sonca slavnostno odpira Veliki oder in Drama Kavarno na Litostrojski 56

Petek, 11. oktobra 2024.

Otroci sonca Maksima Gorkega

Maksim Gorki z rojstnim imenom Aleksej Maksimovič Peškov se je rodil marca 1868 v Nižnem Novgorodu v Rusiji. »Njegovo otroštvo so zaznamovale številne tragedije, ki pa so gotovo razlog za to, da je Peškov, ki bo kasneje postal Gorki, izoblikoval svoj posebni pogled na svet in dal svojevrsten glas lastni pisavi ter razprl vsebino za svoje drame in romane,« v gledališkem listu zapiše Luna Pentek. Gorki je dramo Otroci sonca napisal leta 1905, med prestajanjem zaporne kazni v sanktpeterburški Petropavlovski trdnjavi. Zaprt je bil zaradi sodelovanja v socialdemokratskem revolucionarnem gibanju, k njegovi izpustitvi iz zapora pa je pripomogel Čehov s protestnim izstopom iz akademije umetnosti.

SNG Drama Ljubljana s premiero drame Otroci sonca

V eni svojih najpomembnejših dram je Gorki izrisal svet, ki je popolnoma izgubil orientacijo in se utaplja v svojih sporih, utopičnem idealizmu in brezdelju. Igra, ki kliče po spremembi in revoluciji, je bila pri nas prvič uprizorjena v SNG Drama Ljubljana, in sicer 30. oktobra 1975 v režiji Steva Žigona. S sezono 2024/25 se Otroci sonca po skoraj petih desetletjih vračajo na oder ljubljanske Drame.

Besede režiserja

»Protasov, Liza, Jelena, Dmitrij, Boris, Melanija, Nazar, Miša, Jegor, Antonovna, Fima, Zdravnik – naši “otroci sonca” – so postali z minevanjem časa in z branjem najrazličnejših prevodov (od italijanščine do francoščine, od srbščine do nemščine) živi prijatelji v ujetništvu, ki se ga ne zavedajo,« je v repertoarni napovedi uprizoritve zapisal režiser Paolo Magelli. Dramske osebe je opisal kot ujetnike sveta, ki ga ne razumejo, ujetnike svojih »neumnih« problemov, svoje tragikomične usode.

»Otroci sonca so torej plod ujetništva … Svoboda, po kateri je vzdihoval Gorki in ki ga je pripeljala najprej v Ameriko in potem do leta 1913 na Capri, kjer je gostil Lenina, kratka vrnitev v Rusijo in ponovni eksil zaradi tuberkuloze, ki ga je priklenila na Sorrento do leta 1927, daleč od oktobrske revolucije in njenih posledic, vse to je doživljal Gorki kot novo ujetništvo, ki se je nenehno zrcalilo v njegovem pisanju …

Ko znova prebiramo besedila Gorkega, najdemo v njih kot stalni motiv neko Evropo, ki še naprej ne razume same sebe – lahko bi naštel naslove, ki to dokazujejo. Na začetku smo govorili o Protasovu in njegovi druščini: skupina nepozabno in tragikomično površnih meščanov, ujetnikov kolere, ki jih obkroža, skrbi pa jih toliko, kot če bi pravzaprav zadevala neke druge ljudi. Oddaljeno – ali bližnje? – grmenje topov. Res se nekaj dogaja, pa kaj zato? Nič resnega, seveda, si mislijo otroci sonca. Tipični odgovor družbe, ki ji ne uspe dojeti nevarnosti, ker se ji ne uspe spremeniti. Ukvarja se s smešnimi ljubeznimi, ne da bi se zavedala resničnosti okrog sebe, rekel bi celo, da srečno živi v nekakšni neumni, strašni, neskončni klavstrofobiji,« pravi Magelli.

Sodelujoči

V večno aktualni igri o pripadnikih družbe, ki se ne zavedajo svoje ujetosti v svet nepomembnih pomembnosti, igrajo Branko Šturbej, Maša Derganc, Barbara Cerar, Nejc Cijan Garlatti, Janez Škof, Polona Juh, Boris Mihalj, Timon Šturbej, Silva Čušin, Eva Jesenovec in Matija Rozman. Avtorsko ekipo uprizoritve igre, ki jo je prevedel Borut Kraševec, pod vodstvom režiserja Paola Magellija sestavljajo dramaturginja Željka Udovičić Pleština – tudi avtorica odrske priredbe –, lektorica Tatjana Stanič, scenografa Marko Japelj in Lin Martin Japelj, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, oblikovalka maske Julija Gongina, kostumograf Leo Kulaš, skladatelja Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović Mrle, asistent režiserja Luka Marcen, študijska asistentka dramaturginje Luna Pentek ter asistentka kostumografa Lara Kulaš.