Sonja Prosenc, dvakratna nominiranka za oskarja za Journal ob evropski premieri filma Družinska terapija na SFF
Družinska terapija
Družina slovenskih novobogatašev živi v stekleni hiši in izžareva energijo brezbrižne superiornosti. Njihovo življenje služi kot satirično ozadje za humorno obdelavo premise Pasolinijevega filma Teorema.
Mlad neznanec se preseli v družinski dom, zmoti družinsko dinamiko in razkrije njihove disfunkcionalne odnose. Kaos se skriva pod površjem popolnega življenja. Tragikomični film skozi zgodbo družine obravnava aktualne družbene probleme.
V družinski terapiji so nastopili: Borja Repe Novak, Ana Đurić, Kristoffer Joner, Alexis Matera, Aliocha Schneider, Mila Bezjak, Marko Mandić, Katarina Stegnar, Judita Franković Brdar in Jure Henigman.
Svetovno premiero je film doživel na filmskem festivalu Tribeca v New Yorku. Za evropsko premiero je bil izbran 30. Sarajevski filmski festival, film pa je prikazan v okviru tekmovalnega programa celovečernega filma in je v konkurenci za nagrado Srce Sarajeva.
Popolna družina za popolno potovanje
Predvsem nas je zanimala vrhunska estetika filma in množica popkulturnih referenc. Od omenjenega Pasolinijevega filma Teorema, prek pogovora s Slavojem Žižkom o migrantski krizi do Konstructe v vlogi Konstructe in ne ravno tihega razkošja sodobne arhitekture, umetnosti in dialoga v treh tujih jezikih. Popolna družina za popolno potovanje je eden od sloganov filma.
Pred nami pa je zelo uravnotežena produkcija, v kateri ni sledu trenda eat the rich v kinematografiji (Ostlund, Bong Joon-ho, Daniel Kwan in Daniel Scheinert), a občinstvu ponuja resnično dragocen prerez družbe. . Avtorica se sprašuje – kdo so ljudje, ki se ne ustavijo, odgovor pa smo poskušali najti v pogovoru.
Sonja Prosenc za Journal
Sonja Prosenc je na intervju prišla nasmejana in pripravljena na prvega v nizu napovedanih intervjujev na Festivalskem trgu pri Narodnem gledališču v Sarajevu. Edini izziv, ki smo ga imeli, je bil izjemno omejen čas – le 15 minut za pogovor, zato smo uvod takoj preskočili in začeli.
Priča smo rojstvu novega razreda posttranzicijske buržoazije – kakšne so značilnosti te hibridne plasti?Kaj je tako pomembno – kaj vas je pritegnilo k razmišljanju o tej temi?
Začetna ideja za film je nastala na dogodku iz otroštva, ko nam je ob cesti zagorel avto. Spomnim se avtomobilov, ki so šli mimo nas, ne da bi se ustavili. Spraševala sem se, kdo so ti ljudje, ki se samo peljejo mimo in ne ustavijo in ne pomagajo, čeprav vidijo, da je družina v težavah. Socialna segmentacija je v Sloveniji vse večja. Bogati so vse bogatejši, revni vse revnejši in srednji razred izginja. Odločila sem se, da se poglobim v problematiko socialnih razlik in potrebe družine po izolaciji od okolja in realnosti. Vendar vidimo, da to ni mogoče, prej ali slej zidovi padejo.
Film nas že na začetku uvede z referencami na Žižka, Pasolini me spomni na jugoslovansko klasiko Maškarada Boštjana Hladnika, pa me zanima, kdo so vaši filmski in umetniški vzorniki?
Med procesom nas je začelo zanimati, zato ne morem reči, da sem se zgledovala po njih, vsekakor pa smo želeli pokazati reference, ki jih imamo. Navdihovali so nas slikarji, za vizualne detajle itd. Med delom smo videli, da bi lahko bila premisa filma Pasolinijev teorem in njegova komična interpretacija. Neznani mladenič, ki pride v družino in skozi odnose z družino izpostavi njihove notranje konflikte, to je bila očitna referenca in tega nismo hoteli skriti, ampak tu in tam izpostaviti vse reference.
V Pasolinijevi simetrični analogiji imamo seks kot aktivator akcije, kaj je v današnji družbi tisto, kar sproži akcijo / v odsotnosti seksa, kateri so primarni impulzi?
V filmu smo raziskovali popolnoma disfunkcionalno družino. Težav, ki jih imajo, ni mogoče rešiti tako, da sedejo za mizo in se pogovarjajo. Težave izvirajo same od sebe – Olivijine težave so v njej, Aleksander je osnova njegovih težav. Potrebno je, da obvladajo samorefleksijo. Zato obstaja poglavje Odkup za začetnike, v katerem obstaja možnost, da rešijo težave, da se odkupijo.
Grafični film je zelo značilen in ga določa postdramski ključ igranja, ki ga na filmu ne vidimo tako pogosto. Je po vašem mnenju v mainstream kinematografiji prostor za sodobne pristope?
Pristopi se nenehno spreminjajo in razvijajo. Kot avtorica skupaj z igralci iščem prave načine za povedati zgodbo, ne sledim trendom. Mogoče bom za naslednji film izbrala povsem drugačen pristop. Vizija je najpomembnejša in njej je vse podrejeno. Med dolgim procesom in predprodukcijo, ki najbolj spominja na sestavljanko, smo se trudili, da bi film deloval kot celota, kot simfonični orkester. Cenim vse člane produkcije, ker smo vsi skupaj ustvarili film. Vsi bolj uživajo v soavtorstvu, ker čutijo, koliko prispevajo.
Film je zelo natančen in odlično zlit. Vaša politična izjava je jasna, ne kot teza pred filmom, ampak pristen politični komentar realnosti, ki nas obdaja. Zdi se mi, da mora biti vsak film, ki govori o srednjem razredu in njegovih težnjah, komičen, saj se ne moremo smiliti privilegirancem v svetu, ki ga razžirajo vojne in nepomirljiva nasprotja, lahko pa smo nežni in se nasmejimo.
Za to, kar ste povedali, se vam moram zahvaliti – seveda ni dovolj imeti vnaprej pripravljeno tezo in biti prepričan, da bo popolna. Veseli me, da je tudi v družbeni satiri mogoče prepoznati avtorjevo senzibilnost.
Mislim, da se pogumni umetniki, kot ste vi, ne bi smeli izogibati političnemu podtekstu – naše države se spreminjajo in te spremembe imamo pravico komentirati.
Se strinjam, ne le da imamo pravico, ampak je naša dolžnost imeti mnenje o tem, kar nas obdaja.
Ali menite, da je odsotnost solidarnosti žaljiva in da lahko spodbudi ljudi k razmišljanju o situacijah iz vsakdanjega življenja?
Upam … Vsi imamo določene vrednote, toda kako se obnašamo v realnih situacijah, je popolnoma drugačno. Včasih prevlada strah ali drug motiv in to prinese določeno disonanco med našimi vrednotami in dejanji. Pomembno je, da si med filmom priznamo, da bi tudi mi ravnali podobno, sploh nam ni treba nikomur povedati – je pa dobro, da se vprašamo. Mogoče je dobro razmisliti, preden se odzovemo iz strahu.
Ena od pomembnih tem je prav ta razcep med besedami in dejanji, nekakšna hinavščina, ki je značilna za buržoazno kapitalistično družbo, ki ima samo deklarativne vrednote. Izbrali ste liberalno družino, danes pa je pomembno razmišljati o tradicionalni desno usmerjeni konservativni družini, ki jo je prinesel J.D. Vance, trad wives trend in podobno.
Tradicionalna družina verjame, da bi vedno odprla vrata beguncu, svojeglavemu človeku, a to seveda ne drži – in to je ena od diskontinuitet. Poznam fenomen trad žena in berem o diskontinuitetah, konfliktih te pozicije … Toda tradicionalna družina je tako daleč od mene, da ne vem, kje naj se z njo lotim. Kot sem rekla, pomembno je preizprašati svoje okolje.
Sonja Prosenc zdaj dela…
…film, ki obravnava življenja treh žensk, ki prihajajo iz treh različnih okolij, a se bodo nekako znašle pred podobnim izzivom, ki jim bo pomagal odkriti družbene omejitve. In se soočiti z njimi.
Petnajst minut je minilo, treba je končati, samo na koncu vas želim vprašati – kje vidite upanje?
Mislim, da je to najtežje vprašanje – kot bi me nekdo vprašal, ali imam rešitev za prihodnost planeta. Moč samorefleksije je takrat, ko si priznamo svoje napake in poskušamo spremeniti svoje vedenje. Moja družbena in politična stališča ne gredo v smeri neoliberalnega vrednostnega sistema. Ko govorim o spremembi, ne mislim, da je sistem mogoče popraviti brez temeljne spremembe. Ni dovolj, da delate na sebi individualno, v smislu čuječnosti. Težava je zagotovo v sistemu, pa tudi v vedenju ljudi, ki je v nasprotju z vrednotami.
Hvala Sonja, želimo ti Srce Sarajeva… in Oskarja seveda.
Photo: Courtesy of Monoo and SFF, festivalscope, youtube, imdb
