Journal intervju: Boris Režak o vrednotah, ki so ga vodile skozi vzpone in padce, Beogradu in današnjih odnosih moški-ženska

“Nije lako biti godinama sam
Nemir se pod kožu primio
Sad zauvijek o njoj sam ovisan
A nikad je i nisam imao
I nije čudo biti ostavljen
Kad samo jedan voli za oboje
Do smrti biti ponosan i njen
U isto vrijeme to prokleto boli
I mrzim sebe što još te volim
Nakon toliko godina
Ništa se nije promjenilo,
Još uvijek trebaš mi
i još nema ničega što bi tebe
zamjenilo moja ljubavi…”

V svetu glasbe, kjer so meje med umetnostjo in komercialnim uspehom pogosto zabrisane, Boris Režak že več kot dve desetletji ostaja pristen in dosleden sebi in svojemu delu. Kako dragocena je načelnost in kako daleč ga je pripeljalo dosledno upoštevanje načel v teoriji in praksi, potrjuje zadnja pesem z naslovom Gospodska ulica, ki ima skoraj pet milijonov ogledov na YouTubu, pa tudi uspešnice Anđeo, Pokora, Ti si moja in mnoge druge, ki so zaznamovale neko obdobje in jih prepevamo še danes. Leta raziskovanja in osebnih izzivov se končajo z odločitvijo stopiti pred občinstvo in pustiti neizbrisen pečat. Med umirjenim sprehodom skozi Beograd, mimo Gledališča na Terazijah, kjer je leta 2008 imel svoj prvi beograjski koncert, prispemo do mts dvorane, kjer bo [po toliko letih] 5. in 6. novembra imel dva samostojna koncerta.

V pričakovanju prihajajočih koncertov se pogovarjamo o tem, kako sta zadnji dve leti oblikovali njegov pristop k ustvarjanju glasbe, pa tudi, katere življenjske vrednote so ga vodile skozi vse vzpone in padce, zakaj obožuje Beograd in kako gleda na moško – ženski odnosi danes.

Branje uporabniškega priročnika || Preden preidete v naslednje vrstice, kliknite spodaj na seznam skladb Borisa Režaka, s katerimi pripravljamo dva dneva čistih čustev, dobre glasbe in zabave.

━━━━━━ play(list) ━━━━━━

• Kaj se je po toliko letih spremenilo…?

V zadnjih dveh letih se je marsikaj spremenilo. Najprej sem se odločil, da želim za seboj pustiti pečat, ko gre za glasbo. Na začetku svoje kariere sem se izogibal tej ideji, ker mi takratna scena ni bila všeč. Ker nikoli nisem bil željan slave in to ni motiv za ukvarjanje z glasbo, nisem pristajal na kompromise. Čeprav sem bil nekaj časa v pokoju, sem delal neprekinjeno. Občinstvo je to prepoznalo in to mi je dalo samozavest, da nadaljujem tam, kjer sem končal. Nisem se hotel nekega dne zbuditi in ugotoviti, da nečesa nisem naredil, a sem si želel. V trenutku, ko sem se odločil, da se bom približal ljudem in jim dal priložnost, da me spoznajo, se je zgodilo veliko lepega. Med drugim nastopi z Markom Miloševićem, pa tudi moja prihajajoča samostojna koncerta v mts Dvorani.

• Katera vaša pesem je po vašem mnenju ostala neopažena in si zasluži več pozornosti?

Moja najljubša pesem je Ne piši mi. Žal mi je, da ni dosegla več ljudi, ker me je njeno vzdušje globoko prizadelo. Posnel sem jo pred 15 leti in zdaj, z več izkušnjami, verjamem, da bi jo izvedel bolj zrelo, čeprav bi osnovni glasbeni elementi ostali enaki. Še posebej uživam v instrumentalnem delu, ki me popelje v neke čudne višave. Po drugi strani pa nobena moja pesem ne more miniti brez mojega posredovanja, saj mi mora pesem biti všeč, da jo lahko zapojem. Enako je bilo s pesmijo Anđeo, ki jo je napisala Leontina. Čeprav je bila ta pesem na začetku dobra, sem moral spremeniti štiri aranžmaje v končno različico, ki jo poslušamo danes.

• Beograd – kakšen je vaš odnos do tega mesta?

Beograd je edina prava metropola v tem delu Evrope. Vsi smo bili zaljubljeni v Beograd. Gledali smo čudovite filme in poslušali čudovito glasbo. Ko sem prišel, predvsem pa po letu 2000, je bil Beograd v slabem stanju, bil je uničen. Kar me jezi, tako v Beogradu kot povsod drugje, je pomanjkanje spoštovanja do mesta in ljudi, ki so tam hodili. Ko prideš v mesto, je pomembno, da se vklopiš in daš svoj prispevek. Morali bi biti hvaležni, da smo tukaj, in hvaležen sem. Pomembno je, da prispevamo k njegovemu razvoju in ga naredimo še boljšega.

• Kako je prišlo do sodelovanja z Jeleno Bebo Balašević?

Jeleno Bebo Balašević sem spoznal po zaslugi dolgoletnega prijatelja Aleksandra Banjca. Predlagala je, da naredimo novoletno pesem, ki jo je napisala. Skupaj z Banjcem sva delala to pesem, čeprav se mi je zdelo, da je še zgodaj za snemanje, saj je bil šele februar, pesem pa je novoletna. Beba je mislila, da mi pesem ni všeč. Čez nekaj časa se je vrnila v studio in imela na papirju še eno pesem, ki jo je želela ponuditi komu drugemu. Malo sva jo dodelala in po 15 minutah sem ji rekel, da mi je pesem všeč in da jo želim obdržati zase. In tako je nastala Lastavica.

Beba je sprva nameravala pesem zaigrati 11. maja, na rojstni dan njenega očeta Đoleta Balaševića. Na žalost je Đole kmalu po tej odločitvi odšel v bolnišnico in ga nisem nikoli srečal. Čez nekaj mesecev, natančneje 27. aprila, me je poklical prijatelj, s katerim sem delal, Branko Koprivica, in mi povedal, da je Banjac umrl. To me je močno prizadelo. Po tisti tragediji se nisem več želel ukvarjati z glasbo, dokler me leto kasneje Beba ni prepričala, da sem s pesmijo Lastavica nastopil na Beograjskem pomladnem festivalu. Takrat sem jo izvedel prvič in jo posvetil Banjcu. V teh štirih minutah sem umrl na odru. Čudežno pesem ni bila nagrajena, čeprav je občinstvo zaploskalo, še preden sem jo začel izvajati, po prvem, drugem in tretjem refrenu.

• Po tem je nastala Gospodska ulica – kako je nastala in ali ste slutili njeno priljubljenost?

Imel sem željo zapustiti pesem domačemu kraju, kjer sem odraščal, se šolal in na koncu odšel. Čutil sem veliko odgovornost in strah, ker mi je bilo mar in sem prosil Bebo, da mi pomaga. Pesmi o Banja Luki so bile že prej, a so bile običajno lokalnega značaja, jaz pa sem želel ustvariti nekaj, kar bi lahko peli tako v Beogradu kot v celotni regiji – Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, Ljubljani … Čeprav je nekaj metafor in slike iz Banjaluke sem hotel, da je ostalo besedilo univerzalno. Beba je začela pisati besedilo, jaz sem prispeval svoje, vključili smo Dragana Ivanovića, ki je naredil aranžma.

Po šestih mesecih skrbnega dela, ko sem pesem končno odpel, sem ugotovil, da nekaj ni v redu. In tega nisem mislil samo jaz, to sta občutila tudi Beba in Dragan. Zgrabila me je panika in pesem sem čez noč pustil. Naslednji dan, ko sem se zbudil, sem spremenil še nekaj stvari in jo spet zapel. In šele takrat sem začutil, da je to to. Vendar ne glede na to nisem mogel slutiti, da bo pesem doživela tolikšen uspeh. To se ne zgodi pogosto. To se v karieri posreči le enkrat ali dvakrat. Za to pesem je v načrtu tudi videospot, saj si ga zasluži, čeprav je pokazala, da spota ne potrebuje.

• Poleg Lastavice in Gospodske ulice v zadnjem času izstopata dva dueta – duet s Halidom Bešlićem in Neveno Božović. Kako je prišlo do teh sodelovanj?

Pesem Od ponoći do ponoći sem napisal predvsem zase, potem pa mi je nekdo predlagal, da naredim duet. Najprej mi je bilo žal, da jo delim, ker mi je bila tako všeč in sem si jo želel zase, a sem mislil, da bi duet lahko uspel. V mislih sem imel Zdravka Čolića ali Halida Bešlića. Poklical sem Halida in privolil je, še preden je slišal pesem. V znak hvaležnosti sem posebej zanj napisal pesem in mu jo poslal. Čeprav je še ni posnel, verjamem, da bo postala velika uspešnica. Rekel sem mu celo, da če je ne bo hitro posnel, si jo vrnem, in to mu bom omenil zdaj v Beogradu na koncertu, ker je pesem res super.

• In duet z Neveno Božović?

Poklicala me je in prosila za duet. Ker imam zelo rad Neveno, ki je tako prefinjena in čudovita, sem bil zanjo pripravljen narediti vse, saj jo poznam že dolgo. Rekel sem ji, da bomo zagotovo kaj posneli, ko bomo imeli pravo pesem. Zame je bilo pomembno, da je lepa pesem. Nevena je imela eno stvar, ki mi jo je poslala, pa je nisem mogla povezati – ni moj stil. Po mesecu ali dveh se je Nevena spomnila na pesem, ki sem jo napisal davno tega. Ni pa ji bil všeč del besedila – verz “S kim sam spavala, život sam prespavala.” Poskušal sem jo prepričati, da bo, ko bo starejša, razumela, da to, kar sem napisal, ni slabo in da gredo ljudje skozi podobne stvari. Pesem mora imeti neko zanko in življenjsko sporočilo.

• Veliko pišete in pojete o ljubezni, kako pa si danes razlagate moško-ženske odnose?

Mislim, da so se vloge danes malo pomešale. Razumem, da si ljudje želijo kariere, kar je v redu, vendar je težko usklajevati kariero in družino, skoraj nemogoče. Opažam tudi, da so vsi zmedeni. Ko sedim s fanti, pogosto slišim, da niso zadovoljni, enako je z ženskami. Krivijo eni druge. Zdi se mi, da ima danes marsikdo preveč ambicij, popolnost pa ne obstaja. Mislim, da danes ljudje pretiravajo. Morate zmanjšati svoje želje in najti srednjo pot. Kompromis mora biti. Ljudje se težko zberejo kot v filmih – taki primeri so, a redki. Življenje med dvema vedno zahteva resen kompromis in spoštovanje. Razlike so lahko dobre, podobnosti pa tudi, vse je odvisno od tega, kaj je komu bistvo. Ljudje smo danes zelo sebični, jaz mislim, da nisem tak, družina mi je pomembnejša od samega sebe; Želim, da so dobro, in uspelo mi bo.

• Javnost o vas ne ve, da ste strasten ljubitelj fotografske opreme in da ste se ukvarjali s fotografijo?

Nekaj ​​časa sem se ukvarjal s fotografijo, a le kot hobi. Ženo in otroke sem posnel in fotografiral ter tako zabeležil nekaj najinih trenutkov. Zanimalo me je vse v zvezi z opremo in imel sem kar dobro in drago opremo, ki sem jo prodajal v času pandemije korona virusa.

• In za konec, ali lahko na koncertu v mts Dvorani pričakujemo kakšno novo pesem?

Ne bom lagal –  vedno sem v dilemi, ko delam nove stvari, jih milijonkrat obrnem. Trenutno sem malo v stiski, ker nimam dovolj časa, da bi se posvetil ustvarjanju. Ne morem si vzeti 10 dni samo za to. Čeprav je ustvarjanje glasbe obrt, je potreben čas, da je pesem inovativna. V glasbi je že skoraj vse odkrito. Razlika je v tem, kako se kdo loti ustvarjanja, kakšna je barva glasu in kako izviren je.

Trenutno delam na pesmih, ki bodo zame unikatne, pa tudi na nečem, kar je bolj eksperiment. To nameravam narediti šele spomladi. Čeprav to ni moj običajen stil, mi je zanimivo poskušati premikati meje in ponuditi nekaj, česar ljudje od mene ne pričakujejo. Seveda ne bo lahko, a želim se zanašati na svetovne trende, kot to počnejo Charlie Puth, Dua Lipa in Justin Timberlake. Želim ustvarjati glasbo, ki jo bo enostavno poslušati med vožnjo z avtomobilom ali sprehodom po gozdu.

Foto: Emilija Stanišić
Stiliranje: Marko Stojković
Oblačila: Mona Man
Lokacija snemanja: mts Dvorana