Intervju: “Če si zelo uspešen, lahko v državi z 2 milijona prebivalci narediš 30-40 koncertov na leto” – Joker Out
Joker Out. Če ste predvidevali, da se bo evforija polegla, ste predvidevali napačno! Brez dvoma so trenutna vroča roba naše glasbene scene, ki prodira vse globlje in dlje v samo glasbeno ožilje Evrope. Po tem, ko so s svojim lanskim evrovizijskim nastopom omrežili številne gledalce in uspešno koncertirali tudi v kotičkih stare celine, kjer so verjetno prvič prepevali v slovenskem jeziku, so se Bojan Cvjetićanin, Kris Guštin, Nace Jordan, Jan Peteh in Jure Maček zaprli v studio, da bi vso intenzivnost teh izkušenj uglasbili v novem albumu. Ta se zdi težje pričakovan kot vsi športni dogodki tega leta skupaj!
O tem, kaj lahko pričakujemo, kakšni so njihovi izzivi in izkušnje zadnjega leta, ustvarjalni procesi in želje za prihodnost smo se za Journal pogovarjali s trenutno najbolj oboževano glasbeno skupino pri nas. Dame in gospodje: Joker Out!
Zadnjih nekaj mesecev ste bili zaradi snemanja novega albuma precej skriti očem javnosti – Kako se počutite? Kaj je bil vaš vrhunec v tem času?
Načrtno smo se umaknili, da se bomo lahko posvetili albumu, ampak se nam ni uspelo povsem umakniti, saj imamo precej obveznosti, vezane na družabna omrežja. Pa tudi sami se temu težko odrečemo. Vrhunec je bil, ko smo posneli singel Šta bih ja. Pred tem smo kar garali in še garamo in delamo dalje.
Kaj pa največji izziv?
Ni toliko izziv pisanje pesmi, kot osmisliti pet članov skupine znotraj te pesmi. V smislu da vsak opraviči svojo vlogo. Da vsak govori enako zgodbo. Usklajevanje energije in harmonije. Tudi to je bil izziv, ko smo prišli po dolgem času neustvarjalnosti v studio. Toliko smo bili zasedeni z nastopi, da smo potrebovali kar nekaj časa, da smo prišli nazaj v ta flow.
Album sicer snemate v Hamburgu, kjer ste posneli tudi uspešnico Carpe Diem – kakšni so občutki ob vrnitvi »na kraj zločina« in kako to vetrovno mesto vpliva na vaš ustvarjalni proces?
Tega vetrovnega mesta sploh nismo veliko videli. En dan smo šli ven, zdaj in tudi takrat, ko smo snemali Carpe Diem. Delen razlog za to je, da je studio zelo udoben, ima odličen kavni aparat in neskončno studijske opreme ter instrumentov. Lahko bi preživeli celo leto zaprti v tem studiu, pa verjetno ne bi raziskali vse možnosti opreme, ki se tam ponuja. Tudi to je velik plus, da se lahko spi v stanovanju, ki je pridruženo studiu.
Kako sicer hranite svojo ustvarjalnost?
Veliko ustvarjalnosti nam je dalo vse, kar se je zgodilo v zadnjem letu – ves ta uspeh, potovanja po Evropi, čas skupaj, London. In pogovor z Žaretom, producentov. On vzbudi občutek, da nisi dovolj ustvarjalen, potem se ti zdi, da moraš dati več, kar je tudi njegova funkcija.
Za ohranjanje ustvarjalnosti je nujno, da se redno ukvarjaš s tem. Razširiš analogijo, da moraš pipco vseskozi po malo odpirati. Ne sme biti predolgo zaprta, da potem, ko jo odpreš, nekaj časa teče rjava voda, ki je nočeš piti, potem pa šele začne teči bistra.
Sodeč po prvem singlu »Šta bih ja« bo album poklon staremu balkanskemu rocku – je ta skladba reprezentativna ali gre bolj za izjemo? Kaj lahko pričakujemo?
Na tak način ne bo nobenega drugega komada na albumu, saj nikoli ne želimo delati dveh istih pesmi, ker nam to ni zabavno. Je pa res, da smo za ta album črpali iz nekega kraja jugo nostalgije. Šli smo v tujino iskat neki svetovni navdih, neki svetovni zvok, vendar smo ugotovili, da imamo še veliko inspiracije tukaj na domačem terenu, tako da bomo veliko črpali od tu.
Kljub jezikovnim razlikam se zdi, da vaše pesmi prepevajo povsod – kako pomembno se vam zdi, da sporočilo izrazite v določenem jeziku v primerjavi s samo glasbo, ki je univerzalna?
Dosti vseeno nam je, v katerem jeziku je pesem. Lahko se poistovetimo s katerim koli od jezikov, v katerih smo do sedaj ustvarjali in bomo še naprej. Se pa počutimo do neke mere dolžni, ne izdajati samo v angleščini, ampak tudi v jezikih, ki so bolj razumljivi ljudem iz naših ozemelj, se pravi Slovenije in bivše Jugoslavije.
Pogosto skladba sam določi, v katerem jeziku mora biti. Zadnji singel Šta bih ja ne bi mogel obstajati v nobenem drugem jeziku, ker se sporočilo ne bi enako preneslo, kot se je v srbščini. (Vsi skupaj zapojejo: Kaj bi jaz brez tebe delal)
Upam, da se strinjate – glasba je eden najmočnejših medijev in ni le odraz statusa quo, temveč pogosto premika meje le tega, opozarja na družbene pomanjkljivosti in krivice. Kaj je namen vaše glasbe? Kaj si želite, da sporoča? Kaj je njena moč?
Lahko bi rekli, da je primaren namen naše glasbe čisto sebičen, izhaja iz nas. To je glasba, ki je na prvem mestu pomembna nam. Počutimo se, da jo hočemo zaradi sebe in ne, ker bi želeli predajati neko sporočilo. Ampak! V tem procesu samopredelovanja stvari, iz katerega nastane glasba, je super, če ta sporočila in besedila prenesemo na ljudi in če se ljudje v teh njih najdejo.
Obstajata vsaj že 2 komada, ki se dotikata določenih družbenih problematik. Recimo Novi val iz prejšnjega albuma – Bojan ga je napisal neposredno iz vtisov o požarih na Krasu. Pesem se sprašuje, kam sami sebe vodimo in kam se želimo voditi. Plastika se dotika problema plastičnih operacij pri mladih ljudeh. Na prihajajočem albumu bo komad, ki se bo verjetno imenoval Sonce in se bo dotikal občutljive vojne teme.
Različni komadi imajo različna sporočila. Kakšni so sebični in odraz odkrivanja samih sebe, drugi pa imajo malo večji vpogled v širši svet. Tudi ti pa obstajajo, ker se sami sprašujemo, zakaj je tako.
Zdi se, da na vaših nastopih v živo vlada prava evforija – kaj menite, da je vaš (skriti) adut, ki poskrbi, da je ozračje vedno nekoliko naelektreno?
Verjetno ta naša povezava z občinstvom in to, da vedno, ko pridemo na oder, damo vse od sebe. To ljudje pod odrom začutijo. Posledično pride do tega, da nam oni dajo še več energije in mi njim nazaj in tako naprej. Tako pride do te neke evforije. Pa tudi neka odrska navzočnost in karizma, ki jo imamo, vsak član posebej.
Spominjamo se še naših čistih začetkov, preden sta bila z nami Jure in Nace: glavna stvar, ki so si jo ljudje zapomnili oz. kar jih je pritegnilo na naših koncertih, je bila vedno naša energija. To so bili prvih nekaj let tudi edini komplimenti, ki smo jih slišal, saj smo se glasbeno še razvijali. To pač držimo naprej.
Kako sicer vzdržujete kondicijo?
Poskušamo se ukvarjati s športom, kadar lahko. Kadar smo na turneji in kadar potujemo, je to težko. Težko je najti čas in motivacijo. Vsak prosti čas izkoristimo za spanec in počivanje, ker je vedno vse podrejeno tistim 60 ali 90 minutam, ko smo na odru.
Sedaj, ko ste imeli priložnost nastopati po celotni Evropi, kako se glasbene scene drugod razlikujejo od slovenske? Je kaj, kar bi pri nas spremenili, dodali, izboljšali?
Ena od stvari, ki nas je presenetila, je to, da so koncerti v tujini dosti bolj zgodnji. Pogosto smo začeli igrati že ob pol 8h – 8h, najkasneje ob 9h. Dostikrat smo bili ob 10h – pol 11h že čisto konec. Sicer so malo drugačni dogodki, ampak v Sloveniji ni nič neobičajnega, da se koncert začne ob pol 11h ali pa tudi ob polnoči.
Če primerjamo z Anglijo, je tukaj dosti lažje biti glasbenik, kar se tiče materialnih pogojev in okoliščin. V Londonu je imeti svoj prostor za vaje nepredstavljivo. Tudi mesto je tako ogromno, da je oteženo hoditi na vaje. Okolje je bolj demotivirajoče za začeti glasbeno skupino. Hkrati pa imajo to kulturo, da gredo na koncerte že ob 8h zvečer, kar bi si želeli v Sloveniji.
Kultura obiskovanja koncertov po tujini je drugačna, predvsem v zahodni Evropi – pri nas je to žur na katerega se gre in glasbeniki so pač tam in igrajo, med tem, ko so v Angliji, razen festivalov, koncerti namenski in se gre poslušat določenega izvajalca. Zato tudi lahko začenjajo bolj zgodaj, pri nas pa je treba počakati, da se ljudje naberejo – v bistvu si del programa.
V Sloveniji nam tudi primanjkuje dobrih prostorov za koncentiranje. V tujini je to dosti bolj urejeno – glasbenik ima zakulisje, kot ga potrebuje, po koncertu ga pričaka tuš. V Sloveniji je v šotoru to bolj težko izvedljivo. Predvsem potrebujemo dvorane. To, da imaš dvorano za 300 ljudi, za 1500 ljudi ali 5000 ljudi. To je lažje v tujini kot Sloveniji. Imamo pa tu bendovsko sceno dosti bolj razvito kot v tujini.
Na splošno imamo zelo močno kulturo tega, da se gre ven in se posluša živa glasba, tudi če je to bolj v obliki žura. Ena rokovska skupina ima veliko možnosti za nastopanje. Če si zelo uspešen, lahko v državi z 2 milijona prebivalci narediš 30-40 koncertov na leto, kar je nepredstavljivo veliko glede na razmere v tujini.
Kaj menite, da je največja zmota, ki jo imamo o glasbenikih?
Da živijo življenje polno alkohola, ekscesov in prekomernega denarja. Vse ostalo pa drži. (smeh) Lahko je tudi polno drog in vsega ostalega, a ne vedno. Generacija se je spremenila. To je bilo včasih bolj in. Ali pa se je bolj žanr, kjer je ta “rokenrol” popularen, spremenil.
Je kaj, kar ste morali žrtvovati za uspeh?
Zadnjih par let življenja. Kris si je vedno želel študirati v tujini, ampak tega nikoli ni izvedel, ker je hotel ostati v Sloveniji, da bi vzpostavil skupino, tako kot mora biti. Ima pa zdaj srečo, da lahko potuje, tako da je dobil best of both worlds.
Najbrž so bližnji tudi trpeli oz. bolj trpijo sedaj, kot so včasih. Nismo se žrtvovali samo mi, ampak tudi naši bližnji. Nasploh je veliko odrekanja. Zagotovo bi se več družili z ljudmi, ki jih imamo radi, če ne bi bili toliko odsotni. Vseeno je to stvar, ki smo si jo želeli.
Tega odrekanja in žrtvovanja ne jemljemo kot slabo stvar, ampak nekaj kar pride zraven, da dosežemo, to, kar hočemo.
Česa se najbolj veselite v prihajajočih mesecih?
Zaključiti album. In poslušati album, ko bo enkrat končan. Da samo stisnemo play in poslušamo. Ker se toliko časa in energije združi v tistih 45 minut. Organizirati moramo listening party.
Kris: Spomnim se, ko smo zaključili drugi album, nekaj dni, preden smo imeli nastop v Križankah in po tem sem šel za 1 mesec v Peru – skoraj vsak dan sem poslušal album, ko smo se vozili naokoli. Upam, da bom tudi pri tretjem albumu tako navdušen.
Kje se vidite čez 5 let?
Smo rekli za leto 2030 Wembley? (smeh) 2029 torej priprave na Wembley.
Da bomo največji Balkan bend. Imamo še par stopničk za prehoditi do tja, ampak si definitivno želimo pustiti pečat na našem prostoru kot eden največjih in najvplivnejših bendov v 21. stol. Mogoče je to dosegljivo v petih letih, mogoče ne, bomo videli. Če ne drugega pa vsaj ostati v zdravih in dobrih odnosih eden z drugim. Glasba, in ta tempo, s katerim živimo, je zelo intenziven, če nimaš dobre energije med sabo, lahko to hitro vodi v neprijetne položaje, ki niso vzdržljivi za bend. Tako da, če nam uspe ohraniti te odnose, bo to več kot uspeh.
Joker Out je/so …
Bend. (smeh) Kar en boy bend. Pet ljudi, v bistvu ne več samo 5 ljudi, ki dela za dosego istega skupnega cilja: ustvarjanja dobre glasbe, širjenja dobre energije in uživanja na koncertih. Joker Out je lifestyle, vsaj za nas. Joker Out je SSF.
