Josipa Lisac za Journal: Moč ljubezni mi je dala sposobnost, da grem pogumno naprej, tako kot znam samo jaz
Nekatere skladbe z albuma so nastale v Rusiji leta 1971, ko sta se Josipa in Karlo Metikoš odpravila na veliko turnejo po takratni Sovjetski zvezi.
»Karlo, Matt Collins je imel takrat veliko evropsko kariero in je bil izjemno znan v Sovjetski zvezi, zato sva šla skupaj, da bi imel koncerte po vsej državi. Kamorkoli smo šli, v katerem koli mestu, so nas navduševale njihove čudovite koncertne dvorane, filharmonije, slavljenje umetnosti – od Moskve do Urala. Nekatere stvari so se rodile, ko je Karlo igral in pel pred nastopom. Bila sem priča, ko je “Sreća” izšla, kot ko se rodi otrok, samo je izšla in sem rekla: “oh, to je čudovito”. Tam je naredil prvi refren za “O jednoj mladosti”, in ker je imel včasih delovni naslov za vsako pesem, je bil njen Ruska.«
A, nam pove Josipa, ni naključje, da je nekaj teh pesmi nastalo tam.
»Nekdanja Sovjetska zveza je tako lepa država. Z vlakom in letalom smo prepotovali vso Sovjetsko zvezo, šli smo tudi v Novosibirsk, na Ural, bili smo tudi v Suhumiju, v Frunzeju (današnji Biškek) vse do meje z Mongolijo. Vse, kar smo tam doživeli, je bilo za nas navdihujoče. Nismo jedli v restavracijah, ampak Karlo je vedno poskrbel, da smo nekako zdržali. Prodal bi na primer hlačne nogavice ali kavbojke (ker tega takrat še ni bilo) in za ta denar kupil najboljše na tržnici. Imel je tudi svoje dobavitelje in vse smo peljali v hotel, kjer so nam pripravili hrano. Iz ene hlačne nogavice je kupoval belugin kaviar, najboljši kaviar na svetu, pa smo ga jedli dobesedno na žlico, ker smo ga imeli pol kile – jedli smo kot gospodje.«
Karlo je takrat deželo poznal bolje kot Josipa, navdihnila je njega in številne druge ustvarjalce v zgodovini, saj vemo, koliko je ta dežela zaslužna za umetnost. V nekem trenutku se je Josipa želela vrniti v Zagreb, ker sta bila njen videz in pesmi, ki jih je želela peti, protirežimska.
»Takrat mi je Karlo rekel, bodi pametna, saj znaš rusko, da se boš lepo pogovarjala z ljudmi in boš pela Kaljinko, v ruščini. Vse to sem naredila, pa ni nič pomagalo. Tam je bil zvezda, jaz pa sem se sprijaznila, da nisem prišla tja ustvarjat kaj strašnega, ampak da sem z njim, da se še kaj zgodi in da dejansko vidim tisto res lepo deželo, vsa je gozdnata in lepa, doživeli smo njihovo tundro, tisti sneg, pa tudi njihovo pomlad, tako romantična in tako lepa, da nam je bilo popolnoma jasno, kako so nastale njihove zgodovinske mojstrovine, od literature, do glasbe … Tudi v mestu Frunze, ki mi sprva ni bilo všeč, mi je Karlo dal darilo, ki je kot mala nežna rožica “Ne zaboravi me” (Myosotis) in me je razveselila. Imel je čudovit način, da te je očaral in naredil vtis tudi v tistih trenutkih, ko se je zgodilo kaj slabega.« – pravi Josipa in dodaja:
»Karlo je v šestdesetih letih potoval po ZSSR, prišel je vse do Vladivostoka in Estonije in ZSSR ga je zelo navdušila. Pred mano je imel celo eno veliko ljubezen, ime ji je bilo Tamara, ki jo bom spoznala kasneje. Napisal ji je tudi pesem “Tamara”, za katero je besedilo napisal Arsen Dedić. Vse v tej deželi ga je torej resnično navdihovalo in motiviralo za ustvarjanje. Je dežela polna lepote, romantike in navdiha na vseh mogočih ravneh, po drugi strani pa žalostna in boleča, zaradi režima in sistema. Dnevnik je nastal tam in ni naključje.«
Vendar dandanes mnogi navdih iščejo na spletu in vsem, kar nam ponuja sodobna tehnologija, umetniki pa pogosto pozabljajo, da je tisto, kar nas lahko navdihne pri ustvarjanju, pravzaprav povsod okoli nas.
»Ko je Karlo naredil pesem “Na, Na, Na”, so ga navdihovale vsakdanje slike. Še danes je lahko navdih. Vprašanje je, koliko ljudi danes zanese, koliko opazijo stvari okoli sebe. Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj je ljubezen. Mogoče je poleg tebe, pa je ne vidiš in ne čutiš. Danes živimo drugače in sprašujem se, ali je ljudem mar, da nekaj vidijo, da nekoga opazijo, da vidijo čudovito osebo in da jih nekaj na tej osebi navdihne, da napišejo na primer ljubezensko pesem? Čas se spreminja in vsako desetletje prinese svoje, vendar smo bili vedno občutljivi in verjamem, da značaj ostaja značaj in to naredi razliko. Danes so druge stvari primarne, ne samo za mlade, ampak za ljudi nasploh. V preteklosti se je beseda spoštovala, dogovor je bil dogovor in nam ga ni bilo treba petkrat potrjevati s sporočili in klici. Zato menim, da danes ne more biti tako, kot je bilo, lahko pa je podobno, vsaj za ljudi, ki imajo to senzibilnost.«
Ravno ta senzibilnost, značaj in samospoznavanje delajo Josipo pristno.
»Na primer, še vedno sanjarim. Karlo bi bil na primer vsega tega zelo vesel. Zagotovo bi se pritoževal, a na izjemno šarmanten in duhovit način, ker je bil takšen povsod. Ampak kar želim povedati je, da mislim, da brez tega ni ničesar. Moraš sanjati. Tako razmišljam o pesmih, o koncertih, o takšnih snemanjih. Lahko sanjam in sanjam. Še vedno sem obdržala tisto 18-19-letnico, ki je sanjala, da se bo nekega dne zgodilo nekaj lepega. In z leti se ni izgubila, v meni živi še danes.«
Današnji svet je krut. To je svet, kjer ideali umirajo, ideali pa so tisto, brez česar ne moreš živeti, najpomembnejše, je prepričana Josip.
»Nekdo mi bo rekel, da preveč idealistično razmišljaš, pa bom rekla – ja, to je to. Vsak dan razmišljam in razmišljam, grem naprej, in če greš naprej, potem moraš iti tako, kot si vedno hodil. Sama sem izbrala svojo pot, na tej poti sem spoznala čudovitega človeka, Karla Metikoša. Bila sem presrečna, ko sem ga videla, čeprav sem ga poznala že prej, po ploščah in koncertih, za katere sem slišala in jih nisem mogla obiskati. Bila sva si zelo zelo podobna. Skupaj sva bila 24 ur in se kar nisva mogla naveličati. Bil je veliko nežnejši od mene in bolj subtilen, navsezadnje kot moški nasploh, ki so takšni, pač morajo to ukrotiti z vzgojo. Čudovito pri vsem tem je to, da smo ženske nežnejši spol in v bistvu smo močnejše. Tako dobro sva se dopolnjevala.«
Ljubezen med Josipo in Karlom je ena najbolj impresivnih na tem območju. Nadaljuje se še danes, 33 let po tragediji in njegovi nenadni smrti. O tem Josipa pogosto govori, čeprav se, kot nam pove, s tem nikoli ni sprijaznila.
»Sprejela sem, da je to realnost in da je to najbolj gotova resnica – ne veš, da se boš zagotovo rodil, veš pa, da boš zagotovo umrl. Še danes imam svoj »zakaj?«, imam vprašanja, a si govorim, da moram biti močna, močna in da moram vztrajati pri vsem, kar smo skupaj počeli. Skoraj vse pesmi mi je podaril. Ostajam na tej poti, z močjo ljubezni, ki mi je dala sposobnost, da grem pogumno naprej, kot znam le jaz.« – nam pove Josipa.
“Privilegij življenja je postati to, kar v resnici si.” – Carl Jung
Josipo, ki je specifična v svojih pesmih, glasbi, likovnem in modnem izražanju, so pogosto opisovali kot ekstravagantno. Kljub temu bi rekli, da je avantgardna, in se zaveda sebe kot javne osebe, a med svojimi štirimi stenami ostaja takšna, kot je v svojem bistvu. Tista, ki živi svojo umetnost.
»Zame je vse podrejeno temu, kar sem in kar počnem. Od snemanja, preko pesmi, do koncertov. Doma sem sama, sama in rada sem sama. Poslušam glasbo, večinoma jazz, če kaj pogledam, pogledam film. Takoj ko se začnejo obveznosti, se lotim tega. Edina stvar, ki mi je všeč, je, da dolgo spim, grem pa tudi pozno spat – zavedam pa se, da to ni najbolje, zato tudi to počasi spreminjam.« – nam v smehu pove Josip in doda.
»Že kot mlada punca, ko se je vse začelo, sem se zavedala, da bo moj svet tak – negotov, poln lepote, glasbe, pa tudi nečimrnosti, zlobe. Takrat sem vedela, da bom morala paziti, kako se obnašam kot javna oseba, a da je pomembno, da v vsem tem najdem mir v sebi. In našla sem ga. To je najtežje, a tudi najpomembnejše. Nisem konfliktna oseba, tak je moj značaj, a če se kaj zgodi, moram in želim to premagati. Imam trenutke, ko nič ne mislim, ko sem v tišini. Potem imam zelo pogosto napade zlih misli. Prikradejo se vame in me poškodujejo, ampak zelo hitro se spomnim nečesa smešnega, nečesa norega, kar mi je Karlo povedal, naredil … Potem se nasmejim in grem naprej. Vse pri sebi, ker mislim, da tako mora biti. Poglejte, verjamem, da nam je življenje podarjeno, je izjemno kompleksno, težko in si ga morate upati živeti. Privilegij življenja je postati to, kar v resnici si, kot bi rekel Carl Jung, in to je fantastično.«
Josipa je skozi celotno kariero, glasbeno in likovno ustvarjanje sodelovala s številnimi eminentnimi umetniki in glasbeniki, nikoli pa ni izgubila ljubezni in navdušenja nad ustvarjanjem in glasbo v vseh oblikah in plasteh, ki ne poznajo slave in starosti. Tako sem bila priča njenemu prvemu nastopu na manjšem festivalu Ferragosto Jam, ki je bil vsako leto na vrhuncu poletja ob jezeru v Orahovici. Gre za festival, ki ga Josipa imenuje Woodstock za naše čase, ki je nastajal in nastal izključno z entuziazmom posameznikov in mladih, ljubiteljev glasbe, ki so tja prihajali kampirat, se družiti, poslušati glasbo in ustvarjati spomine. Josipa je tam nastopila celo dvakrat, prvi nastop pa ji je ostal v enem najlepših spominov.
»V spomin se mi je vtisnila situacija v Ferragosti, ko mi je eden od vaših prijateljev povedal, kakšen šok je bil zanje, ko se je tam pojavila Josipa Lisac in vsi tisti mladi, ki so bili kot družina. Potem pa so, tako kot jaz, iz začudenja “kaj pa ona tukaj” ugotovili, “da jaz spadam tja”. To sem jaz, pravzaprav sem spadala tja. Ker tisti mladi svet me morda ni poznal tako, kot v resnici sem. Spomnim se trenutka, ko sem sedela na klopi v zaodrju in gledala. Pred menoj se je na koncert pripravljal fant s kitaro, za katerega je bil morda to prvi nastop, ne vem. Mogoče je bil takrat zelo vesel, da ga zdaj poslušam, ampak pravzaprav sem bila jaz zelo vesela, da ga poslušam, ker dejansko to čutim. To, kolikor se vsi bojimo, tresemo, želimo narediti nekaj dobrega. Nekomu uspe prej, drugemu kasneje (mogoče je vse premišljeno in načrtovano), lepo pa je, ko pred seboj vidiš tako mladega človeka, polnega entuziazma – ja, bom podpirala. In spomnim se potem, kako se mi je zahvaljeval, jaz pa sem mu rekla, naj se mi ne zahvaljuje, ker sem bila v vsem tem zelo vesela, da sem bila del tega, ker zelo dobro razumem, kako se počuti.«
In prav to je Josipa. Umetnica, ki z vsem, kar stoji za njo, pa tudi pred njo, še vedno ostaja skromna v svoji velikosti.
»Sem normalen človek, ki je veliko delal. Ki je imela okoli sebe veliko kvalitetnih ljudi, ki so ji pomagali. Imela sem srečo, a vem, kako težko je. Nimam tega odnosa, te veličine do sebe. Ker nisem bila tako vzgojena, pa tudi zato, ker sem kot 11-letni otrok pela v zboru z Dinkom Fiom (Zbor Radiotelevizije Zagreb). Poglejte, leta 1962 smo zmagali na Grand Prixu – bili smo najboljši na svetu. A vseeno smo pazili, kako bomo peli, bili deležni pripomb in kritik, ni bilo prostora za domišljijo – in tam sem se veliko naučila. To sem spoznala šele kasneje in mi je v življenju zelo pomagalo.«
»Pogosto slišim ljudi reči “ti si čudovit, ti si grozen”, in kje je moje mnenje pri vsem tem? S tem, ko ustvarjate sebe, ustvarjate tudi svoj pogled na svet in mnenje o sebi v vseh segmentih. Ne more me v nebo dvigniti nekdo, ki me občuduje, ne, nisem tak človek. Vem, kako nadarjena sem, a za mano je delo. Enako je s tistimi, ki kričijo, da ni nič vredno. Pa saj vem…« v smehu pove Josipa in doda:
»Po tem zadnjem koncertu v Zagrebu sem točno vedela, kje sem naredila napako in kje sem imela dva slaba tona. Dva – in ljudje mi rečejo, kaj te skrbi, ampak tako je. Takšna sem.« sočutno zaključi Josipa.
