Svetovna fotografska organizacija je včeraj zvečer na posebni gala slovesnosti v Londonu objavila končne zmagovalce fotografskega natečaja Sony World Photography Awards 2024. Na slovesni podelitvi nagrad za tekmovanje, ki je potekalo že 17. leto zapored, je nagrado prejela tudi slovenska arhitekturna fotografinja Ana Skobe. Postala je zmagovalka v kategoriji Arhitektura odprtega tekmovanja z delom Času izvzet (ang. Fallling out of time), za katerega je pred tem že prejela evropsko regijsko nagrado istega tekmovanja.
Zmagovalna fotografija prikazuje svetilnik, kako se dviga v jasno večerno nebo. Sopostavitev samotne silhuete z neskončnim obzorjem ustvari trenutek refleksije, v katerem se čas momentalno zaustavi. Hkrati fotografija opozarja na to, da je dobra arhitektura brezčasna in vedno znova aktualna.
Magistro arhitekturne fotografije smo ujeli takoj po prestižni prireditvi v Somerset House v Londonu, da nam je zaupala več o svoji karierni poti ter samem tekmovanju.
Kako vas je pot iz študija arhitekture vodila na področje fotografije?
Fotografija me spremlja že od konca osnovne šole, a zanimanje za arhitekturno fotografijo sem odkrila šele pozneje – med študijem na ljubljanski fakulteti. Morda so k temu pripomogle seminarske ekskurzije, na katerih sem z velikim veseljem preko fotoaparata raziskovala in premišljevala obiskane objekte. Fotografija mi je omogočala drugačen, bolj oseben pristop k arhitekturi in mnogokrat sem imela občutek, da sem bliže resničnemu prostoru, realnosti arhitekture. Obenem sem prišla do spoznanja, da k sooblikovanju arhitekturnega sveta pomembno prispevajo tudi fotografi, saj njihovi izdelki odpirajo in širijo arhitekturne ideje ter tako povratno vplivajo na materialno produkcijo arhitekture. Ni bilo torej prelomnega trenutka ali dogodka, lahko rečem le, da sem veselje do fotografije in kompozicije od prej med študijem postopoma združila z navdušenjem nad arhitekturo.
Kako izbirate svoje projekte in motive – je kaj kar vam je še posebej pri srcu?
Kaj vas poleg arhitekture še navdihuje pri ustvarjanju, kdo so vaše muze?
Navdih najdem povsod okoli sebe: včasih ob branju dobre knjige ali pesmi, na potovanjih, v pobegih v naravo, včasih že v tem kako v nekem trenutku pada svetloba in obliva predmete …
Na kaj ste pozorni ko v objektiv lovite svoje motive? Je izziv loviti ravnotežje med umetnostjo in in predstavljanjem dejanskega prostora?
Pri fotografiranju arhitekture se mi zdi pomembno, kako fotograf združi idejo, ki je materializirana v arhitekturnem objektu in njegovem odnosu do prostora s svojo lastno idejo in doživljanjem tega istega objekta. Fotograf namreč ne le dokumentira, temveč s svojim delom (re)konstruira vidni svet; skozi ustvarjanje podobe (pre)oblikuje arhitekturo, prostor, materialnost – in s tem realnost samo. Fotografija tako nikoli ni nekaj povsem objektivnega. Cilj torej ni loviti ravnotežje, ampak podati idejo prostora, ki mogoče še koga drugega povabi k mišljenju.
Danes je v post-produkciji možno poustvariti neverjetne učinke – kako se je poslužujete vi?
Če se navežem na prejšnje vprašanje, tudi postprodukcije ne smemo razumeti preprosto kot orodja za manipulacijo ‘dejanskega objektivnega prostora’ ali ‘zakrivljenja resničnosti’. Tudi če obdelave fotografij ni, z realnostjo manipuliramo z izbiro časa fotografiranja, kotom gledanja, vremena itd. Postprodukcija na nek način ustvari določeno atmosfero in estetiko, vsakemu fotografu daje prepoznaven slog. Gre torej za osebno, introspektivno dojemanje arhitekture, ki se kot celota manifestira v končni fotografski podobi oziroma seriji.
Zavedati se moramo, da reprezentacija sama ni odraz neke ‘realnosti’ v svetu, ki nas obdaja, temveč je sredstvo, ki v ta svet vnaša koncept – ali nezavedno občutenje – kaj zares je. Postprodukcije v arhitekturni fotografiji se zato poslužujem v želji po boljšem prikazu mojega videnja in doživljanja neke arhitekture, pa tudi bistva prostora, ki lahko v nekaterih primerih šele s fotografsko podobo postane bolj resničen, bolj ‘pravi’ kot v realnosti. Fotografska podoba posledično ni preprosto reprezentacija arhitekture, pač pa lahko, če je uspešna, arhitekturo v svojem lastnem mediju, v obliki fotografske podobe, tudi prezentira, jo ponavzoči. V tem je moč arhitekturne fotografije.
Fotografija je v svoji osnovi beleženje trenutkov (zgodovine) – kako pomembna se vam zdi na področju arhitekture?
Arhitekturna fotografija je eden izmed najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši način reprezentacije grajene arhitekture, saj se študentje in arhitekti iz fotografij učijo, kar pa povratno vpliva tudi na samo produkcijo arhitekture. Zato je dobra arhitekturna fotografija več kot pomembna, saj lahko določeno idejo arhitekture izjemno okrepi, nam jo približa in izostri, česar se zavedajo tudi arhitekti.
Kaj pa prenašanje čustev skozi medij fotografije?
Prenašanje čustev v fotografiji ima velik pomen, saj lahko z njimi podoba gledalca nagovori in spodbudi, da jo zares vidi in da razmišlja o vprašanjih, ki jih odpira. Dovzetnost da nas nekaj zbode, presune, impresionira pa je na koncu odvisna od vsakega posameznika.
Kakšen je bil proces izbire ali priprave na oddajo vaših del za Sony World Photography Awards?
Zmagovalna fotografija je bila narejena na španskem otoku Tenerife decembra 2023. Nekajkrat letno načrtujem potovanja prav z namenom odkrivanja arhitekture, krajev in prostorov, katerih izkušnja bogati moje videnje in razmišljanje o arhitekturi. Tudi ko ne fotografiram, opazujem svetlobo, barve, atmosfero in poglede, ki se odpirajo med gibanjem po prostoru. Ta fotografija torej ni nastala niti po naključju niti z namenom sodelovanja na natečaju. Fotografija je preprosto način, s katerim razvijam svoj kreativni izraz, je proces učenja, raziskovanja in premišljevanja.
Kakšen je bil vaš občutek, ko ste izvedeli, da ste dobitnica priznane fotografske nagrade Sony World Photography Awards in kaj vam ta nagrada pomeni?
V ponos mi je, da je bilo moje delo prepoznano med toliko talentiranimi fotografi z vsega sveta – prejeti nagrado na tako prestižnem natečaju je veliko priznanje, a tudi motivacija za nadaljnje ustvarjanje.
Kako vidite prihodnost fotografije in svoje vloge v njej?
Ob vseh novih tehnologijah, hitrem razvoju in umetni inteligenci je zanimivo spremljati kam in kako se razvija fotografija. Dandanes je možno ustvariti podobo brez fotoaparata in fotografa, a mislim da bo tradicionalna fotografija v prihodnosti še vedno, morda zato še toliko bolj cenjena. Glede prihodnosti in moje vloge v njej, pa rada rečem, da se prepuščam toku in se pustim presenetiti kam me popelje.
Foto: Ana Skobe in Instagram (@anaskobe)