Medtem ko je bila arhitektura pogosto domena moške dominacije, so jugoslovanske arhitektke s svojimi deli dokazale, da je umetnost oblikovanja prostora, polnega idej, kulturnih sledi in ambicij, enakopraven teritorij za oba spola. Čeprav so v tradicionalnih pripovedih o arhitekturi pogosto pozabljene, so ženske iz nekdanje Jugoslavije v mestih pustile neizbrisen pečat, oblikovale silhuete, v katerih so se prepoznavale generacije, številne njihove zgradbe pa še danes pričajo o moči, modernizmu in družbenih spremembah tistega časa. čas. Njihovi projekti so tudi odraz duhovne in kulturne identitete, ki je nenehno iskala ravnovesje med tradicijo in sodobnostjo.
Od samostojnega projektiranja do dolgoletnega sodelovanja s pomembnimi arhitekturnimi skupinami so jugoslovanske arhitektke blestele v različnih disciplinah. Od stanovanjskih zgradb, prek industrijskih in kulturnih središč do monumentalnih zgradb, ki so predstavljale ideje o kolektivni prihodnosti. Njihova dela so posredovala tudi družbenopolitična sporočila tistega časa in oblikovala prepoznavne simbole, ki so še danes vitalna dediščina jugoslovanskega modernizma. Z ustvarjanjem prostora, ki je bil v skladu s potrebami in željami meščanov, so oblikovali mesta in skupnosti. Tako smo ustvarili prostor, kjer je imela funkcionalnost enako težo kot estetika.
Katarina Bebler
Katarina Bebler je ena najvidnejših slovenskih arhitektk, ki je s svojim delom pustila trajen pečat v arhitekturni krajini Ljubljane in širše. Beblerjeva, znana po svojih prispevkih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je sprejela drzna in brezkompromisna načela brutalizma, gibanja, ki ga opredeljujejo surov beton, geometrijska natančnost in zavezanost delovanju nad obliko. Med njenimi najodmevnejšimi zasnovami je več monumentalnih stavb v Ljubljani, ki jih zaznamujejo impozantne strukture, ekspresivna uporaba materialov in osredotočenost na socialno funkcionalnost. Med njimi so Tiskarna Mladinska knjiga, Tehnični center AMZS, Garažna hiša na Poljanah, poslovno-trgovski kompleks Astra in Portalni objekt predora Karavanke.
Delo Katarine Bebler je pomembno vplivalo na arhitekturno identiteto Slovenije v času hitre modernizacije. Njeni načrti ostajajo dokaz o moči arhitekture, da navdihuje in vzdrži, tudi desetletja po njihovi izgradnji. Danes jih negujemo le kot funkcionalne prostore, temveč tudi kot zgodovinske znamenitosti, ki predstavljajo prelomno obdobje slovenskega oblikovanja.
Kana Radević
Kana Radević je bila pionirka jugoslovanskega modernizma in ena najpomembnejših arhitektk druge polovice 20. stoletja. Kana je pogosto delala na projektih, ki so oblikovali javne in komercialne prostore, vendar je bila njena sposobnost povezovanja estetskih in družbenih vidikov arhitekture tisto, kar je njeno delo najbolj ločilo. Eden njenih najbolj znanih projektov je stavba Bor v Mojkovcu. Gre za modernistično zgradbo, ki je uporabila betonske materiale v inovativnih oblikah, s poudarkom na preprostosti in funkcionalnosti. Kar je bilo v bistvu značilno za takratno arhitekturo.
Drugi njen pomemben projekt je Hotel Zlatibor, ki je bil dokončan leta 1981. Ta stavba je poudarjala modernistično zasnovo, z jasnimi linijami, velikimi okni, ki so omogočala naravno svetlobo. Hotel je odseval njen slog, ki je bil povzet v preprostosti in estetiki. Bila je odgovorna tudi za hotel Podgorica. Ta stavba je s svojimi značilnimi preprostimi, a močnimi linijami ostala eden od simbolov takratne arhitekture.
Ljiljana Bakić
Ljiljana Bakić je bila ena najvidnejših arhitektk nekdanje Jugoslavije, znana po svojem delu na projektih, ki so predstavljali osnovo sodobne urbane infrastrukture in kulturnih objektov. Vsak od njenih projektov je imel globoko zakoreninjeno družbeno razsežnost, namenjeno prispevanju in izboljšanju vsakdanjega življenja državljanov. Največji pečat je pustila s svojim delom na Hali Pionir v Beogradu, enem ključnih objektov za športno in kulturno dogajanje v nekdanji Jugoslaviji. Ta projekt je bil tako modernističen kot funkcionalen, s prostornimi notranjimi prostori, ki so omogočali različne namene. Od koncertov do športnih tekmovanj.
Eden njenih najpomembnejših mednarodnih projektov je bil hotel Sheraton v Harareju v Zimbabveju, ki je glede na svojo funkcijo luksuznega hotela odražal slog, ki je bil uglašen s sodobnimi potrebami in visoko estetiko. S tem projektom je Bakićeva svojo pozornost usmerila v ustvarjanje prostora, ki prispeva k oblikovanju urbane identitete mesta. Ta hotel je bil pomemben simbol njenega mednarodnega uspeha.
Vera Ćirković
Delo Vere Ćirković je predstavljalo most med bogato kulturno dediščino in novimi arhitekturnimi smernicami. Njen projekt za Vzhodna vrata Beograda je predstavljal svojevrsten odgovor na izzive sodobne arhitekture. V skladu s posebnostmi mesta in njegove zgodovinske dediščine. Vera Ćirković je ta vrata zasnovala kot simbiozo tradicije in modernizma. Tako je bil ustvarjen prostor, ki je bil funkcionalen, a hkrati bogat s simboliko, ki je povezovala Beograd z njegovo preteklostjo in sodobnostjo.
Njen pristop je bil globoko zakoreninjen v ideji, da mora biti arhitektura utemeljena v lokalnem kontekstu, a tudi odprta za inovacije in modernizacijo. Z vsakim svojim projektom si je Vera Ćirković prizadevala, da bi arhitektura postala živahna podoba sodobne družbe, kar je bila tudi oda tradiciji. In izziv za prihodnost.
