Ljubezen ne plačuje najemnine: Keiko Miyazaki razgalja realnost sodobnega življenja
V Galeriji Vžgalica v Ljubljani je na ogled izjemna razstava japonske umetnice Keiko Miyazaki, ki s svojo večmedijsko postavitvijo podira meje med osebnim in univerzalnim. Z delom Ljubezen ne plačuje najemnine odpira pretresljivo, a hkrati subtilno razpravo o krhkosti sodobnih partnerskih in družinskih odnosov v primežu potrošniške realnosti. Razstava je bila slavnostno odprta 1. aprila 2025 in bo na ogled do 11. maja 2025.
Ljubezen ne plačuje najmenine: Umetniška refleksija sodobnega življenja
Keiko Miyazaki (1978) v svojih delih razkriva neprizanesljivo dinamiko med ljubeznijo in ekonomsko realnostjo. Animacija, po kateri je razstava dobila naslov, prikazuje par z nakupovalnima vrečkama na glavah, ki v neskončni zanki vrti kolo za glodavce, sestavljeno iz položnic. Ta močna metafora govori o ciklični naravi finančnih in življenjskih obveznosti. Prav te pa mnogim preprečujejo, da bi zares zaživeli svoje sanje.
Skozi instalacije, slike in 3D-tiskane miniature parov umetnica podrobno raziskuje psihološke in čustvene posledice kronične negotovosti. Njene figure, umeščene na majhne podstavke, vzbujajo občutek ujetosti in izoliranosti. V nasprotju s tem pa njihova telesna govorica namiguje na trenutke povezanosti, ki se kljub vsem izzivom ohranjajo.
Bežnost mladosti in iluzija večne lepote
Drugi del razstave se osredotoča na percepcijo staranja v družbi, ki poveličuje mladost. V delu Quadragenarian umetnica skozi upočasnjeno projekcijo odstranjuje masko proti gubam, medtem ko agresivno odkimava. Na njenem obrazu se blešči črtna koda – simbol tržnega vrednotenja telesa. Ob spremljavi Ravelovega Boléra, katerega repetitivni ritem evocira vzorce družbnih pričakovanj, Miyazaki vodi pogovor s svojo materjo o staranju, dogovorjenih zakonih in težavnosti premagovanja generacijskih prepadov.
Celotno izkušnjo dopolnjuje instalacija peščene ure brez dna, iz katere se neprestano vsipa pesek. Simbolično predstavlja neizogibno minevanje časa in neizprosen tok življenja. Fluorescentne projekcije starajočih se teles in obrazov dodatno poudarjajo temo prehajanja med obdobji življenja ter izpostavljajo strah pred staranjem kot sodoben tabu.
Keiko Miyazaki, rojena v Ehimeju na Japonskem, je svojo umetniško pot začela na Univerzi Northumbria v Angliji, kjer je diplomirala in magistrirala iz umetnosti. Kasneje je svojo specializacijo nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter na Akademiji umetnosti Jan Matejko v Krakovu. Deluje v različnih umetniških kolektivih in pogosto sodeluje s priznanimi umetniki, kot so Ivo Tratnik, Andreja Džakušič in Simon Macuh. Njena dela so bila večkrat nagrajena in so del razstav v Sloveniji ter tujini.
Foto: MGML
