Kdo stoji za znamko Tri lukne
Ana Haberman je umetnica, ki kljubuje omejitvam ateljejevega prostora – njeno delo se organsko preliva med notranjim in zunanjim svetom, s čimer gledalca popelje v naročje narave. Zanjo je proces fizičnega oblikovanja gline učenje nadzora, pomaga ji pri prizemljitvi in jo približuje naravi. Težaven proces oblikovanja gline in eksperimentiranja z njenimi različnimi oblikami jo neposredno povezuje z njenimi notranjimi občutki. Za umetnika, da zna razvozlati te visceralne občutke in jih prevesti v telesnost, je dar, ki ga nimajo mnogi.
Nikoli se ni nameravala ukvarjati z oblikovanjem keramike, a je kmalu po končanem študiju kulturne antropologije na lokalni tržnici kupila keramično skodelico in njena lepota je popolnoma spremenila njeno pot. Prijavila se je na tečaj pri lončarju, ki je izdelal vrček, in od takrat ni mogla nehati gnesti gline.
Kot kulturno antropologinjo so jo zanimale tehnike ročnega oblikovanja lončarjev po vsem svetu, kot umetnico pa je svoj izraz našla predvsem v ščipanju, kjer je ugotovila, da je s to osnovno tehniko mogoče izdelati zelo sofisticirane in zelo tanke kose. Ugotovil je, da je ta starodavna tehnika lahko zelo uporabna za izdelavo moderne keramike, ki ustreza današnjim potrebam tako v estetskem kot v funkcionalnem smislu, na primer za pranje v pomivalnem stroju in podobno.
“Delo z glino vidim kot neskončen proces učenja in raziskovanja, ne samo o materialih, s katerimi delam, ampak tudi o tem, kako je stanje duha vključeno v ta proces in ga je mogoče zaznati v samem delu. Je kot potovanje skozi življenje v oprijemljivi obliki.”
-Ana Haberman
O izdelkih Tri lukne
Pri delu z glino oblikovalka rada eksperimentira, meša različne materiale in se igra z oblikami. Želi, da so kosi funkcionalni, a tudi stojijo kot predmeti sami. Ko oblikuje posodo iz keramike, ima vedno v mislih hrano. Meni, da mora keramika dopolnjevati hrano in ne vzbujati preveč pozornosti na mizi. Rada ima preproste oblike in zemeljske barve. Kolekcij namiznega pribora ne vidi kot zaključene enote, ampak želi, da se prelivajo in dopolnjujejo. Želi, da omogočijo posamezniku, da jih uporablja čim bolj kreativno, da med seboj kombinira različne kose in na svoji mizi sestavi svojo unikatno zgodbo.
“Všeč mi je ideja, da so moje glavno orodje roke. Najbolj pa uživam v počasnem kontemplativnem procesu dela in rada vidim sledi tega procesa, kot so prstni odtisi v končanih delih. Vedno sem navdušena in radovedna nad rezultati, kajti ne glede na to, koliko se trudiš, koliko truda vložiš v to, da z rokami narediš »popolno« obliko, po tem, ko je glina izpostavljena visokim temperaturam, ostane nekaj nepopolnosti. In včasih se pojavijo na fino uravnotežen način, kjer najdem lepoto.”
-Ana Haberman
