V svetu, ki ženske pogosto sili v prilagajanje togim standardom, je Ana Delo utelešenje opolnomočenja, miline in pristnosti. Profesionalna plesalka, predana učiteljica in zagovornica ženske moči je Ana izklesala prostor, kjer se lahko ženske ponovno povežejo s svojim telesom, sprejmejo svojo ženstvenost in ponovno odkrijejo svojo samozavest skozi gibanje.
Njeni tečaji “Dance La Femme“, so postali več kot le plesna delavnica – to je transformativna izkušnja. Ti plesni tečaji spodbujajo ženske, da raziskujejo svojo milost, izboljšajo svojo držo in se izražajo na načine, ki globoko odmevajo v njihovi duši. Anina filozofija je zakoreninjena v prepričanju, da gibanje ni le fizično; je tudi čustveno in duhovno.
V tem intervjuju se poglobimo v Anino pot plesalke in učiteljice, njeno življenjsko filozofijo in predanost pomoči ženskam pri iskanju moči preko plesa. Razpravljamo o močnih učinkih gibanja na telo, um in dušo ter o tem, kako je njeno delo neštetim ženskam pomagalo izkoristiti svojo notranjo moč in sprejeti svojo individualnost.
Anina strast in predanost zasijeta, ko deli svojo zgodbo in nas vse navdihuje, da se gibljemo z namenom in živimo z milostjo.
Ana, se nam lahko za začetek predstaviš?
Sem. Veliko stvari. Mama dveh najstniških otrok. Plesalka za vedno. Po izobrazbi grafična oblikovalka. In vedno navdušena nad projekti pred in za kamerami foto in video produkcij.
Rada imam ljudi, živali, potovanja in toplo vreme. Obožujem strast, ljubezen, presenečenja, ceviche in čokolado. Močno verjamem, da je življenje lepo in rada raziskujem sebe skozi življenje ter odnose z drugimi.
Rekla si, da plešeš že od malega. Kako se je vse skupaj začelo?
Od vedno me je klicala glasba, in sem plesala. Kot otrok astmatik sem bila veliko bolna in me je mama, ki je delala kot samostojna šivilja kmalu izpisala iz vrtca. Zaradi blagodejnosti morskega zraka sva z mami začeli hoditi na otok Lošinj. Tam smo za zabavo hodile na glasbene dogodke v hotelu, kjer sem med pavzami glasbenikov oder prevzela jaz in plesala po svoje. Imitirala sem gibe iz plesnih filmov ter videospotov in tako se je stopnjevalo. Kmalu je sledil vpis v plesno šolo, nadaljevala sem s tekmovanji, vedno bolj resno, vse do profesionalnih nastopov.
Kaj je bilo v plesu takega, da te je tako pritegnil?
Dobro vprašanje, ne vem. Po mojem glasba. Glasba in gibanje na glasbo. Tako naravno je to bilo. Zdaj vedno bolj ugotavljam, da je v bistvu to zame neke vrste sproščanje, neke vrste zdravljenje. Zdaj tudi močno verjamem in rada prenašam to idejo dalje – plesni gibi marsikaj pozdravijo in nas ohranjajo zdrave. Lahko se pohvalim, skoraj ne zbolim. Zagotovo so še kakšni drugi rituali, ki jih počnem v življenju, pripomogli k temu, ampak skozi ples izčistim iz telesa stres.
Ples ima zame ogromno moč o kateri se premalo govori. Ples je veliko več kot le gibanje po prostoru. Med plesom se krepi moč telesa, kar je dobro za hormonsko ravnovesje. Raztezanje, ki sprošča stres iz telesa in preprečuje poškodbe.
Med plesom gre za mikro tresljaje v telesu, ki delujejo kot mikromasaža notranjih organov. Tu je tudi druženje in povezovanje z drugimi ženskami s podobnimi interesi, izmenjamo si marsikaj.
Vau, nikoli nisem tako razmišljala o plesu. O glasbi ja, menim, da ima moč in zelo vpliva na razpoloženje. Kakšno glasbo poslušaš, lahko zelo veliko pove o človeku, se strinjaš?
Zagotovo nas malo kategorizira. Ne mislim pa, da, če nekdo posluša metal, da je zaradi tega kaj slabši, kot ljudje, ki poslušajo klasično glasbo. Pač različni smo si. Zagotovo pa vsaka glasba, različen tip glasbe, povleče nekaj drugega iz tebe.
Jaz skušam uporabljati različno glasbo za svoje koreografije. Zelo po trenutnem navdihu. Včasih, ko začenjam novo koreografijo in se peljem na vajo, šele v avto dobim navdih za izbor glasbe in se potem spomnim koreografije kar na licu mesta, v studiu, med vajo.
Se pravi najprej je glasba, potem pride koreografija?
Da, vedno. Meni je ta spontanost naraven proces. Ko sem kot otrok hodila na plesne vaje, so imeli naši koreografi vedno zvezke in vanje zapisane plesne korake in gibe ali kar celo koreografijo. Ko sem jaz začela učiti, sem poskušala na enak način. Vse sem si napisala in se doma pripravljala – ne vem, eno uro, dve. Potem ko sem prišla v dvorano, se je začelo dogajati, kar ti zdaj govorim. V bistvu ne vem, drugačen mood je bil. In sem delala vse drugače kot to, kar sem si napisala doma. Šele čez nekaj časa sem ugotovila, da ta način pri meni ne deluje in da samo izgubljam čas, ko se doma pripravljam.
Tako sem koreografije začela kreirati sproti in jih še vedno. Sem pa to dolgo skrivala, ker se mi je zdelo, da je to neprofesionalno. Zdaj po toliko letih izkušenj in dela s ponosom priznam na glas – moje koreografije nastajajo sproti na licu mesta. Ljudje smo si različni. Seveda obstajajo kalupi, nekakšni procesi, kako se stvari delajo običajno v nekem poklicu, ampak če ti znaš na svoj drugačen način, mislim, da je to lahko samo prednost. Meni prihrani ogromno časa.
Lahko rečemo temu talent? Verjetno.
In si kar vse zapomniš?
Svoje vadbe delim na redne vadbe – routines in pa na delavnice – workshops. Routines trajajo načeloma osem vaj za eno koreografijo, tako da si enostavno zapomniš teh osem vaj do naslednjič in potem se začne novo. Ko rečeš osem vaj, se ne sliši več tako zakomplicirano, ne?
Dajva se še enkrat dotakniti teme iz prejšnjega vprašanja. Vse te pozitivne vidike plesa, to me zelo zanima.
Mi smo bili v plesu vzgajani, da je plesni trening sestavljen iz ogrevanja, vaj za moč, raztezanja in koreografije. V večini športov se zelo poudarja trening moči, eksplozivnosti in za moje pojme premalo o raztezanju.
Raztezanje je zagotovo ena takšna stvar, ki bi jo vsakdo moral izvajati.
Sama sem začela ugotavljati, da obdobja ko imam manj treningov in posledično manj raztezanja, se mi v telesu nabira več tesnobe. Z rednimi treningi sem se spet počutila bolje, spet sem bila bolj jaz. Potem sem začela raziskovati o tem. Veliko je zapisov o koristih, izpusti marsikaj iz telesa, kar se ti nabere čez dan in kar se ti nabere čez teden. Veliko ljudi ima izgovore, da nimajo časa, da bi se razgibali večkrat na teden. Že enkrat na teden, pomeni 52x na leto, popolnoma dovolj, da ohranjaš kondicijo in rutino. Če si ne moreš enkrat na teden vzeti eno uro, potem res nič ne narediš zase.
Kaj pa na psihični in duševni ravni?
Nemalokrat se zgodi, da med plesom dobim kurjo polt, ko sem povsem v trenutku, ko me prevzame občutek popolne hvaležnosti, da sem točno tam, kjer si želim biti v življenju v tem trenutku, ko ne obstaja ne prej in potem. To začutim s celim telesom, občutek sreče. Reciva, da se zagotovo sprošča hormon sreče. Potem, ko plešemo v paru, je dotik, včasih objem, pogled – vse tisto, kar ljudje potrebujemo.
Ples nas povezuje, ne le z drugimi ampak tudi s samim sabo. Ples je čutenje sebe in drugih. Skozi ples spoznavaš svoje telo, kaj vse lahko počneš s telesom in posledično lažje stopaš v stik s samim s sabo in bolj intenzivno čutiš.
Skozi ples krepiš samozaupanje. Nekatere vaje včasih sprva vzbujajo nelagodje, bodisi so fizično težke ali tehnično zahtevne za tvoje trenutno znanje, a iz tebe postopoma delajo mojstra. Ko izboljšaš oziroma osvojiš nekaj, kar se ti je zdelo na začetku nemogoče, je to potrditev, da si sposobna več, kot si misliš na prvi pogled oz. občutek. S plesom lahko premakneš marsikatero miselno mejo. To vedno znova občudujem pri popolnih začetnicah – to je tako lepo.
Misliš, da obstajajo ljudje, ki enostavno niso za ples?
Velikokrat slišim: jaz nisem za ples. Veliko ljudi občuduje ples, sebe pa ne vidijo v tem. Pa si kdaj poskusila? Če ne poskusiš, ne moreš vedeti. Mislim, da vsak od nas lahko pleše, ni pa nujno, da je vsak profesionalen plesalec. Jaz sem se iz svoje plesne kariere povsem posvetila poučevanju žensk, ki želijo plesati, ne glede na predznanje. Imamo različne skupine: začetno, osnovno in nadaljevalno skupino. Ampak glavno je, da si želiš. Če si želiš plesati, te bom naučila.
Na treningih vedno poudarjam, ne se primerjati z drugimi, še posebej pa ne z mano. Jaz plešem od tretjega leta. Ne moreš pričakovati, da boš po enem mesecu plesala, kot plešem jaz. Vedno glej napredek pri sebi. In v enem letu je ta napredek lahko res velik, kar je izredno lepo videti. To je zame nagrada tega poklica.
Tvoj namen pa ni samo učenje plesnih korakov, kajne? V bistvu želiš skozi ples opolnomočiti ženske?
Lahko rečem, da nismo plesna šola, ampak smo skupnost. Plesna skupnost, kjer se pogovarjamo in kjer opazujem in spremljam po čem hrepenijo, česa potrebujejo več in tako kreiram različne delavnice.
Med ženskami v vsakdanjem življenju, ne samo na vadbah, sem vedno pogosteje slišala vprašanje kako do lepe drže in tako je nastala delavnica Grace & Movement. Ta delavnica je namenjena neplesalkam in tistim, ki imajo morda še vedno predsodke do svojega telesa in plesa. Učimo se, kako vnesti več miline v naše vsakdanje življenje, kako bolj ženstveno hoditi, kako vstopiti v prostor, krepitev lepe drže, gibanje rok in glave.
Čez vse to sem začela ugotavljati, da se je gracioznost v našem času izgubila. Ženske igramo toliko različnih vlog, moramo biti za vse enakopravne, to smo želele biti a hkrati postajamo tako zelo moške. Izgubila se je naša prvinska ženstvenost, toplina, mehkoba, nežnost.
Z vsemi našimi delavnicami želim čim bolj priklicati gracioznost nazaj v naša življenja, ker se mi zdi, da vsi pogrešamo to, tako ženske pri sebi kot moški pri ženskah. Malo smo obrnili vloge – ženske smo včasih premočne, moški pa premalo možati. Ko bomo ženske spet milejše, bodo tudi moški pridobili nazaj svojo moč.
To skušamo skozi gibanje in skozi ples obuditi nazaj. Recimo ena zelo izrazita stvar, ki jo opažam pri ženskah med poučevanjem plesa – ko naj bi se med določenimi gibi s svojimi rokami dotaknile svojega telesa, poudarjam svojega telesa, se večina žensk sploh ne upa dotakniti svojega telesa in jim je to lahko celo zelo nelagodno. Veliko žensk tega ni vajena. Potem vidiš, kako težko sprejemajo sebe, svojo milino in svoje telo.
Ta izguba ženstvenosti, misliš, da je to družbeno pogojeno?
Kar opažam, je, da nam na splošno manjka samozavesti. Sploh pri Slovenkah je tako, da bomo z veseljem povzdigovale druge ženske, sebe pa zelo težko. Zelo težko najdejo lepe besede zase. Fascinantno mi je, kako govorijo o sebi: »grozna sem, ne znam, …« Vedno jih vprašam, ali bi te iste besede izrekle prijateljici, in večinoma je odgovor »ne nikoli«. Zakaj bi potem to govorile sebi?
Začnimo se lepše pogovarjati same s sabo, če se želimo bolje počutiti.
Jaz vse tečajnice kličem belle. Bella je lepotica, tako se nazivamo in to smo ponotranjile. Tako na hitro poveš in opomniš: »ej, lepa si!« V drugih kulturah je to bolj prisotno, na primer v Španiji, kjer sem preživela veliko časa imajo ogromno izrazov za to (guapa, preciosa, bella, linda …), pri nas pa je res redkost, da ženski rečeš ob vsake snidenju – lepotica. Meni se zdi to čudovito!
Besede imajo veliko moč in ljudje bolj vplivamo drug na drugega, kot si mislimo.
Tako je, ljudje imamo ogromen vpliv drug na drugega. Ženske pravijo, da pridejo na vaje ne samo zaradi plesa ampak tudi zato, ker se dobro počutijo. Na vajah ne dovolim, da bi se kritizirale. Tam so res lahko to, kar so. Počutijo se varno. V bistvu ustvarjamo varen prostor. Zato pravim, da to niso samo plesne vaje, to je skupnost.
Seveda, če ti prideš nasmejana, nežna, izpopolnjena domov k partnerju, sem prepričana, da bo večina to spodbujala naprej. To ima lahko en tak učinek valovanja, kjer te dobre občutke prenašaš na ljudi okrog sebe – na prijatelje, družino pa tudi širšo skupnost.
Pred nekaj leti sem začela učiti lap dance. Želela sem ustvariti nekaj, da bi vključile še partnerje. Začele smo z delavnico v decembru, kot ideja za božično darilo – lap dance svojemu partnerju. To je bila čista zabava. Bolj, kot se sprostijo, bolj se osvobodijo neke stigme in potem res pridejo ven čisto druge. Ampak veš, če bi ženske namenjale več pozornosti temu, kako pocrkljati svoje moške, bi se tudi oni temu primerno odzivali.
Pa imajo ženske tukaj kakšne zadrške?
To je zelo eleganten lap dance. A skozi delavnico se počasi lupijo sloji zadržkov. Z lap dance-om sem se srečala na neki delavnici in takoj sem vedela, da bi tudi sama poskusila. Pričakovala sem manj obiska, a to je še danes najbolj obiskana delavnica. Le težko priznamo na glas, da nas zanimajo te stvari.
Tukaj še vedno veliko vlogo igra vzgoja, kjer smo naučene, da je telo nekaj pregrešnega.
Ja, in ga je treba skrivati, pa ne preveč uživati in celo da se ga moraš sramovati. V bistvu pa je naše orodje, ki ga moraš tudi oskrbovati, saj si z njim celo življenje. Z njim lahko delaš, kar želiš – je pa fino, če se naučimo z njim delati lepo.
Kar se vzgoje tiče in ženstvenosti. Zagotovo se en del prenaša iz mame na hči. Moja mlajša je zdaj stara 10 let in opažam, da je samozavestna in ima za svoja leta rada svoje telo. Verjetno sem nekaj pripomogla tudi jaz, saj včasih pride z mano na treninge in vidi, kaj počnemo, posluša, absorbira. Mislim, da ne bo imela problema s tem.
Povezava med fizičnim telesom in čustvi je kar močna. Večina ljudi misli, da naša čustva diktirajo, kako se počutimo v telesu, v bistvu pa lahko že rahla sprememba drže, spremeni, kako se počutiš.
Ogromno si lahko pomagamo sami. Samo poznati se moramo. Mislim, da se ljudje premalo ukvarjajo s tem. Večina ljudi dela in da vse za službo, za nekaj, kar sploh ni v skladu z njimi samimi, za njih same pa zmanjka časa. In potem v bistvu izgubljaš sebe.
Ko bellam pripravljam koreografijo, jim sproti priklicujem kakšne prispodobe kako naj se počutijo v koreografiji, tako da v bistvu prebudijo svoj alter ego. Hkrati prepuščam, da imajo kreativno svobodo, da lahko stvari naredijo tudi nekoliko po svoje. Ker nimamo nastopov, ni potrebno, da je vse perfektno, bolj pomembno je, kaj začutijo in da najdejo nov delček sebe.
Velikokrat nosimo maske – v službi moraš ustrezati določenim standardom, tudi doma moraš ustrezati nekim pričakovanjem. Na vajah pa želim, da res izražamo sebe. Tudi, ko čutimo bolečino, lahko to izrazimo skozi ples. Skozi gibanje lahko izražamo vse občutke.
Ko gre za ples, ni stvar v tem, da se ti predaš svojemu soplesalcu ali komurkoli drugemu. Sam sebi se moraš predati.
Sami sebi se ne upamo predati. Zakaj se držimo na distanci?
Naša kultura še vedno vzgaja, da moraš misliti najprej na druge. Ne moremo biti čisto mi. Zdi se mi prav, treba je pomagati drugim, treba je misliti na druge, ampak najprej moraš pomisliti nase. Še vedno se večinoma dajemo na drugo mesto. In iz tega to pride.
Težko se predaš čisto sam sebi, zato ker se najprej predajaš drugim.
In toliko časa v bistvu živiš s temi prepričanji, da enostavno to ponotranjiš. Podzavestno reagiraš in tako deluješ.
Znanstveniki so že večkrat dokazali, da naša čustva vplivajo na bolezenska stanja.
Včasih je bila medicina precej proti, zdaj pa počasi priznavajo, da je vse to zelo povezano. V bistvu nam telo vse pove, samo poslušati ga moramo. Žal pa si velikokrat zatiskamo ušesa in ga nočemo poslušati.
Sistem je na žalost naravnan tako, da nas dela bolne in nesrečne, saj smo tako boljši potrošniki.
Da, postajamo vse bolj bolni, ker nimamo več stika s sabo. Ne znamo poslušati intuicije, ne telesa in ne znamo izražati čustva, ne da bi si pri tem škodovali. Šli smo povsem v drugo smer od tega, kar je za nas naravno.
Ampak to, na drugi strani sproža vedno več zanimanja za obratno smer. Vedno več je iskanja in želje, da bi se vrnili nazaj k naravi. Ali pa sem samo jaz obkrožena s takimi ljudmi. Vse več mi jih govori o tem, da hrepenijo po bolj naravnem okolju. Vsak sistem in tudi ta, sedaj, je prišel do kritične točke, kjer se zgodi preobrat, ker je ljudem enostavno preveč. Ko se enkrat kritična masa zaveda tega, ker vplivamo drug na drugega, se začne želja po drugačnem širiti.
In tudi s takšnimi projekti, kot jih pripravljaš, ki pozitivno vplivajo na skupnost.
Deljenje lepih izkušenj – to je bistvo. Vse pozitivno se s pozitivnim vrača. Če nekomu želiš dobro, se ti to prej kot slej vrne.
In spet: moramo začeti pri sebi! Se pravi, če bom jaz odprta in z vami delila svoje izkušnje, namesto da bi jih skrivala, nas to združuje. Toliko smo radovedni, da nas podobne izkušnje združujejo. Ko si delimo, ko delujemo skupaj, nas to še bolj povezuje.
Kolikor smo si različni, gremo skozi življenje z zelo podobnimi izkušnjami. Deljenje teh zgodb nas povezuje, saj vidimo, da nismo sami. Verjameš, da smo si bolj podobni, kot mislimo?
Čisto vsi imamo težave in v bistvu se ne zavedamo, koliko istih težav in koliko istih travm. Vsi gremo skoznje, samo v različnih fazah življenja. In te stvari nas povezujejo. Ko deliš svojo zgodbo, se ne počutiš več toliko samega v tej določeni situaciji. To je kar terapevtsko, ko lahko zaupaš na glas. Še posebej, če se ne obsojamo – potem vidiš, koliko ti to odleže.
Takrat ne potrebuješ pomilovanja, ampak samo nekoga, ki posluša.
Včasih potrebuješ samo to, da poveš nekomu na glas, ker s tem potrdiš, da se je res zgodilo.
Všeč mi je, kam naju je odpeljal ta pogovor. Da zaključiva, mi zaupaš še, kaj trenutno načrtujete?
Vsak mesec imamo redne vadbe in delavnice. Nimamo spletne strani, vse dogodke pa objavljamo na Instagramu.
Imaš za konec še kakšno sporočilo?
Pusti svoji duši, da pleše!
Foto: Instagram (@dance_la_femme; @ana_de_leau)
