Dela v poklicu, ki je pogosto nerazumljen in se smatra za zelo površinskega, a kot boste kmalu spoznali, je vse prej kot to! Sandra Pranjić se v poslu večkrat počuti kot upornica, saj svojo znamko Sfumato make up vodi srčno in neustrašno. Kot umetnica ličenja in oblikovalka pričeske se zaveda, kako pomembno vlogo igra v ustvarjanju dobrega počutja strank, še posebej na dneve, ki za vedno ostanejo v spominu. Na leto namreč povprečno “oddela” kar 60 porok, med katerimi je večina destinacijskih, zato je na poti skoraj ves čas.
V svoji 15 letni karieri se je specializira za modno medijsko področje ter luksuzne poroke, kjer je zgradila eno največjih ekip za poročno stiliranje v Sloveniji in širše. Sicer samouk se je Sandra leta 2012 odločila za študij v Londonu na AOFM (The Academy of Freelance Makeup), ter si v zadnjih letih pridobila številne certifikate lepotne industrije. Njena sposobnost poudarjanja naravne lepote, moderen pristop k ličenju in sproščena osebnost jo uvrščajo med najbolj iskane umetnice ličenja v regiji.
V pogovoru za Journal nam je ena najuspešnejših makeup artistk pri nas, Sandra Pranjić, približala ta umetniški poklic ter nas z veliko mero ranljivosti povabila v svet, ki se pogosto zdi glamurozen, a zahteva veliko žrtvovanja, preciznosti in empatije.
Katere so 3 stvari, ki so te najbolj izoblikovale?
Najprej drznost. Da sem si drznila narediti korak na novo karierno pot, ko sem praktično imela že zagotovljeno kariero v gradbeništvu. Da sem si vseeno drznila, kljub nasprotovanju okolice in družine, narediti ta korak in slediti svojim sanjam v smislu, ne da sem si to od vedno želela, ampak da sem skozi samo opravljanje tega poklica videla, da bi to lahko bilo nekaj, kar me veseli. Do tiste točke sem še vedno mislila, da bom gradbenik oziroma inženir.
Potem bi rekla tudi pogum. V končni fazi kar pogumno na vseh področjih. Da sem naredila preskok in skočila iz zelo sigurnih vod v praktično povsem nesigurne vode. V bistvu ko sem si že zgradila bazo strank in neko prepoznavnost v Sloveniji, sem to naredila vse še enkrat znova, ko sem se preselila v Avstrijo. Tako da moraš imeti nek pogum, da si misliš, da ti bo to uspelo.
In pa samozavest. Vedno bom trdila, da niti približno nisem najboljša v ličenju in pravzaprav niti nočem biti najboljši makeup artist, ker mislim, da so ljudje, ki so najboljši in na vrhu zelo zelo osamljeni. Tega pa si ne želim! A vseeno gre za zaupanje v moje sposobnosti, ne samo tehnične ampak kot celoto. Torej, ne samo kot delo z mojimi rokami, ampak tudi, da karkoli mi pride naproti, bom to zmogla.
Kaj pa ustvarjalnost?
Bi rekla, da je pomembna in jo definitivno imam, ni pa najpomembnejša stvar pri vsakem umetniku. Kadarkoli berem kakšne intervjuje, ne samo o ličenju, ampak govorim o umetnosti na splošno, naj bo to slikar ali kipar ali fotograf ali glasbenik, ustvarjalnost je pomembna, samo brez trdega dela ta ne obstaja. Ta talent, ki ga imaš, bo brez konstantne vaje ostal samo talent. Kombinacija obojega pa je recept za uspeh.
To se lepo kaže pri športnikih. Lahko trdo delaš v nekem športu, a če enostavno nimaš talenta, ne boš prišel nikamor in tisti, ki imajo talent, ampak ne trenirajo trdo, prej ko slej izpadejo. Če imaš oboje in če imaš še malo sreče in podporo okolice – ker tu bi rekla, da noben uspešen človek ni nikamor prišel sam, pa je to zmagovalna kombinacija. Iz tega vidika ustvarjalnost definitivno pomaga, ampak se mora še nekaj drugih kock zložiti skupaj.
Ko rečeš talent, kaj to pomeni v tvojem poklicu?
Veliko je artistov ličenja, ki ne znajo ne risati, ne slikati. Obstajajo neka pravila v smislu dimenzij obraza in dimenzij proporcev, ki ji slediš, ampak še vedno moraš imeti nek občutek, da začutiš to simetrijo, da začutiš kaj nekemu obrazu paše. Če slepo slediš neki teoriji v smislu kaj vse obraz rabi, da bo dobro naličen, lahko hitro izpade vsega preveč. Že Coco Chanel je rekla, da vsakič, ko greš od doma, eno stvar iz svojega stajlinag odstrani in pusti doma. Tudi pri ličenju je tako, da včasih obraz veliko lepše izgleda, če nekaj odvzamemo. Ta občutek je lahko talent, lahko pa se ga priuči po številnih izkušnjah. To je potem tudi samozavest – zaupanje v svoje sposobnosti, da si upaš kdaj stvari delati tudi drugače.
Tudi sama, ko gledam svoje stvari izpred 10 let nazaj, je kaj, kar bi naredila čisto drugače. Ker sem dala že toliko obrazov skozi, ker sem oblikovala že toliko videzov, toliko kreativnih projektov – skozi vse to se gradiš. Če pa ima nekdo ta občutek zelo, zelo dobro razvit že na začetku kariere, potem bi rekla, da je talent tisti, ki igra vlogo, ne sama ustvarjalnost.
Če si dober opazovalec se lahko veliko naučiš s kopiranjem videzov, a moraš vseeno vedeti kateri produkt uporabiti. Jaz osebno sem človek, ki ne mara kopirati. Rada vzamem nekaj za inspiracijo, a vedno dodam nekaj svojega. Se mi zdi, da je veliko mladih danes preobremenjenih s kopiranjem, sploh na Instagramu, Pinterestu in TikToku in kopirajo popolnoma isto stvar, namesto da bi dodali nekaj svojega, ustvarili svoj lasten pogled na nekaj. Inspiracija se lahko črpa tudi od kje drugje, kot na socialnih omrežjih. Meni se tolikokrat zgodi, ali sem v kakšni galeriji, gledam neko razstavo, ali sem nekje v naravi, ko dobim navdih.
Pred kratkim sem kreirala videz, ker sem dobila poslovno vizitko in je bila grafika na vizitki v zanimivi barvni kombinaciji in sem to naredila potem na obrazu. V smislu kreativnega ustvarjanja moraš biti vedno pozoren na detajle. Lahko bi rekla, da so socialni mediji veliko odvzeli ustvarjalnosti v smislu izvirnosti.
V tvojem poklicu in na splošno v modi, moraš biti kar na tekočem z dogajanjem, ne samo v popularni kulturi, ampak na splošno, kajne?
Obstaja neko zmotno prepričanje, da je to zelo površinski poklic. Mislim, na nek način je, a ljudje, ki ta poklic delajo na visokem nivoju, so vsi kar dobro izobraženi in dobro splošno razgledani. Jaz tekoče govorim 5 jezikov, že to pove veliko. Ne, ne moreš biti samo običajna kozmetičarka, pa brez zamere, imajo tudi one pomembno delo za katerega se je potrebno dobro izobraziti, a pri umetniku ličenja gre za bistveno več izkušenj.
Velikokrat se zgodi, da s strankami predebatiramo videz, potem ko se ličimo pa se pogovarjamo čisto druge reči. Moje pravilo je, da se ne pogovarjamo o politiki, religiji in denarju, ampak lahko zaidemo tudi v zelo globoke debate.
Moramo se tudi zavedati, da mi pridemo v zelo, zelo intimen prostor človeka v zelo, zelo kratkem času. Jaz vedno rečem: pomisli, koga spustiš tako blizu, da se praktično že v prvi minuti spoznanja dotika tvojega obraza. To se mi zdi zelo velik poseg v intimo in tukaj je potrebno zgraditi to sposobnost, da hitro vzpostavljaš stik s stranko. Povezati se moraš na več nivojih, torej ali z njihovimi prepričani, ali z njihovimi hobiji ali karkoli. Najti moraš to točko stika in ta točka poskrbi, da sprostiš človeka. Še posebej če je kakšen človek, ki ne mara dotika. Naša naloga je, da stranko pošljemo od sebe z boljšo energijo. Naša naloga je ličenje, je izboljšanje podobe, ampak to je tako majhen del.
Največji del našega dela je, da nekoga pošljemo naprej v njegov dan z maksimalno dobro energijo in dobrim počutjem, katere koli obveznosti ga že čakajo.
Karkoli se dogaja v našem osebnem življenju, vsi problemi, jih moramo pustiti za sabo. Ne moreš na stranko stresati svojih težav in slabe volje, oni so prišli zato, da jim pomagaš. Torej moraš imeti dobro razvit emocionalni koncept, da začutiš človeka. Potrebuješ rafiniranost v samem odnosu in to prefinjenost, da veš kako ravnati z njim.
Večina umetnikov ličenja, kar jih jaz poznam, so splošno dobro razgledani, ne sledijo samo modi. Slediti moraš vsem socialnim in političnim dogajanjem, ker lahko pride do nešteto situacij, kjer ti to znanje koristi. Lani sem imela poroko neveste iz Srbije, ravno po tistem grozovitem streljanju v šoli. Nisem vedela, da je to njena šola in da starši živijo praktično nekaj sto metrov stran. Ker že predhodno preko telefonskih klicev spoznam praktično pol družine, preden sploh pridemo do poroke, sem slutila, da bo lahko ozračje nelagodno. Ko sva se srečali na dan poroke, sem bila zelo uvidevna, saj vendar gre za enega najpomembnejših dni v njenem življenju. Nihče si ne želi, da za njim ostane grenak spomin. Počakala sem, da je sama omenila temo, da mi je razložila situacijo in svojo povezanost s šolo. Predlagala sem, da naročiva kavo, se usedeva in pogovoriva najprej o celotnem dogodku, šele potem se bova ličili. Celo uro časa sem ji posvetila, da je izlila iz sebe čustva in se sprostila. Ko se je zgodila katarza, se je celo nasmejala in čas je bil da se premakneva k delu.
Ta ura, ko sem bila samo človek in ne nekdo, ki nudi storitev, je spremenila potek dneva, ki bi lahko bil zavit v temo, a je bil na koncu prav lep poročni dan.
Gre torej za to, da ponudiš več kot samo svojo storitev, da prideš, naličiš in greš. To je stranka, ki je poskusila že veliko storitev na visokem nivoju in me je na koncu pohvalila, da imam nekaj, kar je izredno redko tudi med najboljšimi umetniki ličenja – ta občutek za človeka. To je najlepši kompliment, ki ga lahko dobiš.
Se pravi, v nasprotju z večino storitev, kjer najemamo ljudi glede na njihov talent oz. veščine, moramo pri ličenju izbirati glede na osebnost ali energijo, ki nam paše?
Ja absolutno! Glede na osebnost, glede na energijo in tisti občutek, ki ga dobiš že pri prvem stiku. Slovenski prostor je zelo specifičen kar se tiče poslovnega sodelovanja, in to lahko trdim, saj delam po vsej Evropij – je kot reklama od Zrneca: Slovence zanima koliko kaj stane in kaj za to dobimo. Pa ne mislim, da se moramo pomikati od te filozofije, koliko kaj stane, ker je to nek prvi kriterij. Seveda, cena je pomembna. Če pa gre za nek poseben dogodek, na primer poroko, kjer vstopamo v intimni prostor stranke, ne samo ko se dotikamo njenega obraza ampak tudi sicer smo v prostoru in na dogodku, ki je namenjen le najbližjim, mi poskrbimo da je energija takrat dobra. In s to energijo jih bomo poslali v enega od najpomembnejših dni v njihovem življenju.
Če hitiš, če nisi profesionalen, če ne začutiš stranke, če oddelaš hladno in greš, bo to pustilo grenak priokus na celotnem dnevu. Zato je pomembno, da izbereš artista, ki ne samo, da te bo lepo naličil ampak bo s svojo energijo prispeval k lepšemu dnevu. Sploh pri poroki je pomembno, da ponudniki, ki tam delajo, razumejo dinamiko poročnega dne. Na modnih snemanjih je to povsem drugače, čeprav je tudi tam pomembno, da je med ekipo ustvarjalna energija.
Kaj pa ranljivost? Kako pomembna je v tvojem poslu?
Na splošno bi rekla, da sem zelo empatičen človek. Lahko se poistovetim, lahko se postavim v neko situacijo. Definitivno moraš imet občutek tudi za to. Ko ti nekdo nekaj zaupa, moraš znati razpolagati s to informacijo in vedeti kdaj se odpreti. Ni vedno potrebno, ampak definitivno pomaga, če s stranko deliva isto izkušnjo in na koncu prideva do zaključkov s katerimi se zbližava. V bistvu je nek prefinjen ples. Moraš tudi dovoliti ljudem, da pridejo do tebe. Ne glede na to, da si kot neka avtoriteta, je tudi veliko emocij v tem poslu.
V končni fazi mislim, da se tudi ta stara miselnost, da v poslu ni prostora za čustva, spreminja. Če gledamo 10 – 15 let nazaj, ko sem začenjala sama, mi je bilo to velikokrat skorajda očitano: Ne, Sandra v poslu ni prostora za čustva. Sem se včasih počutila skoraj kot nek upornik kot, da š*ijem proti vetru! Ampak sem si rekla, da bo v mojem poslu vedno prostor za čustva. Ja, mogoče bom malo več prizadeta, mogoče bom malo več trpela, bom pa še vedno ostala zvesta sama sebi. Na ta način ne bom potiskala nekih čustev globoko vase in čez 50 let doživela živčni zlom. Stvari morajo priti ven.
V službi smo definitivno zato, da delamo, ampak se moramo tudi dobro počutiti. Veliko konfliktov pride v odnosih na delu – seveda mora biti prostor za čustva, saj nismo roboti. To je kar velika preizkušnja za novo generacijo, ki prihaja na delovna mesta. To je prva generacija, ki je videla svoje starše, nas milenijce, da nismo dobili to, kar nam je bilo obljubljeno. Trdo delaj, pridno se uči v šoli in boš imel dober poklic – to ne velja več. V kapitalizmu je tiste smetane na vrhu dovolj samo za določene ljudi in s tem si je potrebno zastaviti drugačne prioritete.
Delam z veliko mladimi in vidim različne kvalitete, ampak delajo na drugačen način, ker so njihove prioritete drugačne. Poleg službe jim je pomemben tudi privatni čas. To je pomembno za mentalno zdravje, ki ga niti približno niso pripravljeni žrtvovati.
Ta delovna ideologija, ki jo naši starši poznajo iz socializma in se je deloma prenesla v kapitalizem se počasi razdira, saj imamo danes drugačne vrednote. Več ljudi se odloča za samostojno podjetništvo, delo na daljavo in tudi znamke se ne gradijo več na korporacijah, ampak na osebnosti voditeljev. Kako pa je pri umetnikih?
Meni se zdi zelo, zelo nevarno graditi znamko na osebnosti, ne glede na to, da to vsi na nek način počnemo. Ta kult sledenja mi kaže na en hendikep. Torej, če mi odvzamemo Elona Muska iz slike, Tesla ne obstaja več. Ko je umrl Steve Jobs, je Apple še vedno obstal, saj gre za dober brend in dobre produkte. Ni nujno, da gre za osebno znamko, da je kultna ta osebnost, ki stoji za podjetjem.
Ne da se primerjam z Applom, daleč od tega, ampak še vedno sem sama svoj šef in moja osebnost je pomembna. Imam se za karizmatično, to je pomembno, ni pa to vse. Vsi smo minljivi, vsi smo pogrešljivi. Jaz vedno dajem poudarek na temu, da bo to, kar delamo, pustilo neko dediščino. Zato je pomembno, da uživaš v tem, kar delaš. Jutri pa karkoli bo – bo. Jaz bom pomirjena.
S tem hočem reči, ko se gradijo te kultne osebnosti, je na njih zelo zelo velik pritisk. Če se na primer Elon Musk danes odloči, da bo šel na nek samoten otok in živel robinzonsko življenje – ali ima on sploh to svobodo odločitve? Kot podjetnik se mi zdi, da imaš to svobodo. Danes, če želim, lahko pustim vse in sem še vedno pomirjena. To je kar velik del osebnostnega razvoja.
Kaj bi pa delala, če bi danes pustila svoj poklic umetnice ličenja?
Imam odgovor na to! Na kakšnem osamljenem otoku hrvaške obale bom pisala svoje memoare. Ampak čez zimo, ker sem kot Primorka mnenja, da je morje najlepše pozimi in ker sem jaz zaljubljena v to neko nostalgičnost, ki mi jo ponuja morje pozimi. Poleti bom pekla palačinke na nekem štantu. In ta otok bo tako majhen, da boš mogel iti s čolničkom v trgovino. Nič ne bo.
Glede na to, da si veliko na poti in živiš povsem nomadsko življenje – kako vzdržuješ zdravo ravnovesje?
Prav zato pravim, da ni nobenega uspeha, brez podpore okolice. Večkrat sem že povedala, da na začetku kariere nisem imela največ podpore svojih bližnjih oziroma staršev. Ker pač vsi starši nam želijo najboljše in definitivno tudi meni so in seveda si niso predstavljali, da je to lahko poklic. Potem se moraš praktično vseskozi dokazovati.
Ko greš čez ovire in imaš podporo okolice – tukaj definitivno imam podporo moža, ki je zelo razumevajoč imam podporo staršev, to je vse ekosistem, zaradi katerega lahko to počnem. Recimo, da sem cel dan na poti, da pridem ob polnoči domov, drugi dan moram vstati ob 5 zjutraj. Če mi mama pripravi neko malico, da bom lahko preživela na cesti, to je podpora okolice, to je sistem, ki me vzdržuje. Ko mi zjutraj mož pripravi zajtrk in naredi kavo, da jaz lahko počivam ali se posvetim delu, to je ogromna olajšava.
Ko pa govorimo o interakciji z različnimi ljudmi, se zgodi marsikaj in ko daš 100% od sebe se zgodi, da se včasih peljem domov tudi v popolni tišini. Pridem domov in rabim eno uro, da me pustijo na miru, da pridem k sebi in potem bomo nadaljevali. To sem se že naučila. V bistvu, da če nekdo po nekem težkem napornem delu ne bo drezal vame, da me samo pusti nekaj časa in potem se bomo lahko pogovarjali.
Včasih je res naporno, na poroki lahko delam z 10 ljudmi v enem dnevu, moram si zapomniti 10 imen, 10 obrazov in njihovih želja, včasih govorim 4 jezike hkrati. Potem potrebuješ prosti čas oziroma to, da si vzameš čas za dopust in za resetiranje. To je seveda pomembno, ampak glede na naravo mojega poklica sem prišla do zaključka, da ne morem imeti dopusta takrat, ko hočem.
Izbrala sem to življenje, ampak z njim pridejo tudi negativne stvari. Nekdo vidi samo glamur tega poklica, ampak ne vidi, da nisem imela svojega poletja že 10 let. Sicer se lahko danes odločim in naredim pavzo za celo leto, to je svoboda, ki sem si jo izgradila.
Stres je vseprisoten. Če je potrebno si vzamem tudi te male minute med samim delom, da se ustavim. Pridejo kdaj takšne stvari, ki te lahko psihično iztirijo. Ne smeš se pustiti takim provokacijam. Ti si še vedno strokovnjak, ki so ga najeli, da narediš to delo in stranka ne sme izgubiti tega zaupanja. Jaz sem ta stres sprejela kot del poklica in prav tako nomadsko življenje. Ravnotežje ustvarjaš tako, da imaš jasno začrtane meje. Jaz na primer ne pustim, da pride karkoli vmes na dneve, ko imam fitnes treninge.
Kaj pa na mentalnem področju? Glede na to, da moraš biti tako močen in profesionalen – kako treniraš svoj um?
Mogoče nisem najboljša oseba za to vprašanje, ker sem bila vedno močna oseba. Ne vem ali so me kakšne travme preoblikovale v takšno osebnost, vem pa da ne glede na to kakšno travmo doživiš, je bolj pomembno, kako se nanjo odzoveš. Eden najboljših načinov, da jo prebrodiš je, da pomagaš drugim. Bodisi s svojo izkušnjo ali tudi s fizičnim delom. Najti veselje v delu za nekoga drugega brez kakršne koli agende ali povračila, bi rešilo marsikaj.
Danes vsi preveč egoistično razmišljamo. Ta egoizem pa vodi tudi v veliko mentalnih težav. Malo več tega altruističnega pristopa, ne glede na to, kako naivno se to sliši, deluje čudežno.
Jaz sem bila že od rosnih let komunikator in ne me narobe razumeti, tudi jaz sem rabila to zgraditi skozi svoje osebne izkušnje. Tu bom vedno hvaležna enemu od svojih partnerjev, da mi je veliko pomagal, da se odprem. Definitivno sem bila človek, ki je veliko držal v sebi. To je bil eden mojih vzorcev, da sem bila en teden tiho, potem pa je bilo navidezno vse v redu. Iz tega vidika se mi zdi pomembno, da se veliko veliko pogovarjaš o teh zadevah.
Danes se veliko promovira terapija – hvala bogu, da se ta tabu podira. Jaz sem sicer človek, ki v življenju ni imel terapije, pa bi rekla, da sem mentalno kar v redu in da sem dosti stvari dala skozi. Zakaj? Ker se pač pogovarjam z okolico. Mogoče včasih ni najbolje stresati svojih težav na prijatelje in družino, ampak to definitivno pomaga. Tu je spet ta podpora okolice.
Včasih sploh ne rabiš nasveta, rabiš samo nekoga, da je tam in da te posluša, da ti lahko daš vse ven iz sebe. Kakor banalno in klišejsko se sliši, pogovor reši veliko mentalnih problemov.
Kako se pa soočaš s kritiko in neuspehi?
Težko. Predvsem zaradi tega, ker sem jaz sama sebi najhujši kritik. Tudi to je bila ena od zadev, da sem se morala skozi delo naučiti, da grem preko sebe. Če je stranka zadovoljna in ne vidi pomanjkljivosti, jaz pa zaradi perfekcionizma, ki ga imam definitivno v sebi, želim kaj popravljati, to je lahko zelo destruktivno. Šla sem iz tega, da je perfekcionizem moja najmočnejša točka, do tega, da mogoče le ni tako super.
Definitivno je včasih boljše, da je nekaj narejeno, kot da je perfektno. Jaz se še vedno trudim, da je oboje, ker ne morem čez sebe, ampak sem se nehala kritizirati, če je stranka zadovoljna. Takrat dvigni roke in pusti, ker dejansko je lahko ona glede nekega rezultata super vesela in če jaz samo nakažem par zelo drobnih napakic, lahko pokvarim njen vtis, ki je bil do tiste točke popoln.
Vseeno pa raje slišim kritiko kot pohvalo. Imam boljše uho, ker pohvale večkrat preslišim. V kritiki je vedno prostor za rast. V kritiki in neuspehu na splošno. Od tam naprej se lahko samo izboljšaš. V mojem poklicu se rado zgodi, da vzameš nekoga za inspiracijo, ker jih občuduješ, ampak v končni fazi jaz osebno nikoli ne tekmujem z nikomer. Primerjam se samo z včerajšnjo Sandro in če je današnja Sandra boljša kot včerajšnja, mi niti kritika niti neuspeh ne prideta do živega. Seveda sem tudi to morala doživeti, da sem lahko izboljšala neke stvari.
Kaj pa je zate uspeh?
Splošno sprejemanje uspeha: dobra služba, dober zaslužek, dober avto, zame absolutno ne drži. Jaz bi rekla, da je uspeh, da se počutiš izpopolnjen. Če govorimo o poslovnem uspehu, da se počutiš izpopolnjen s tem, kar delaš. Če je uspeh na vseh področjih, torej da se na vseh področjih počutiš izpopolnjen. Da ti je dovolj. Ne govorim, da ni ambiciji, so in vsak dan se tudi spreminjajo.
Vesela sem, da sem našla poklic, ki me izpopolnjuje. Ne rečem, da bi bila slab inženir, verjetno bi bila dober inženir, sem pa še veliko boljša v ličenju. In v končni fazi, tudi če se vse to jutri konča, zaradi kateregakoli razloga, vem, da bom uspela, saj sem enkrat že naredila velik preskok v karieri.
Veliko sem že žrtvovala za svoj poklic, a moja ljubezen do dela se je samo še poglobila. Ne glede na to, kako težek je dan, ga z veseljem opravljam. Na koncu dneva še vedno pridem domov vesela in to, da prideš iz službe domov vesel, je kar velik uspeh.
Res je! Po raziskavah sodeč namreč kar 2/3 Slovencev ni zadovoljnih s svojim delovnim mestom.
Grozen podatek, glede na to, da v službi preživimo več časa kot s svojim partnerjem. Ne bom rekla, da moramo vsi delati samo to, kar nas veseli. So ljudje, ki imajo zelo pragmatičen pristop k temu in je služba to, za kar služijo svoj denar in so hobiji in prosti čas tisto, kar jih izpopolnjuje. Lahko imajo zelo določene meje in za njih to funkcionira. Meni se je pač tako obrnilo, da sem izpolnila svoje poslanstvo prek dela in zdaj lahko umrem srečna. To je uspeh.
Več o Sandri Pranjić in Sfumato make up lahko najdete na njeni spletni strani sfumatomakeup.com. Spremljate pa jo lahko tudi na Instargam profilih @sfumato_weddings in @sfumatomakeup.
Foto: Ana Gregorič in Instagram (@sfumatomakeup)
