Intervju: “Ana Roš mi je dala drznost in senzibilnost, Gordon Ramsay disciplino in preciznost – jaz sem vmes, a popolnoma svoja.” – Brina Robinik Kobal
Širša javnost vas je spoznala v oddaji MasterChef, kjer ste s svojo kreativnostjo hitro postala prepoznavna. Kako danes gledate na to izkušnjo? Kaj vam je dala in morda tudi odvzela?
MasterChef je bil zame popoln emocionalni ring. Naučila sem se ogromno – ne samo o tehniki, ampak tudi o sebi. Da zmorem pod pritiskom, da znam stati za svojimi okusi, da sem lahko samozavestna … tudi, če sem edina, ki verjame v svoj krožnik. Najbolj sem blestela pri omakah. Tam sem bila v elementu. Ampak bila je tudi izčrpavajoča izkušnja. Kamere, stres, neznano okolje … Po oddaji sem potrebovala skoraj štiri mesece, da sem si fizično in čustveno opomogla. Naučila sem se poslušati svoje telo, ga ne siliti, ostati prizemljena in srčna – tudi, če okoli mene vre. Torej ja, MasterChef mi je dal glas, prepoznavnost in izkušnje. ampak mi je tudi vzel delček miru, ki sem si ga potem morala znova izboriti.
Po MasterChefu ste svojo kulinarično pot očitno vzeli zelo resno in svoje znanje izpopolnjevali na prestižni akademiji Gordona Ramsaya. Kako ste prišli do te priložnosti?
Prav po spletu sanj, poguma in … TikToka! Prijavila sem se na TikTok Chef Akademijo, bolj iz firbca in želje po znanju kot česarkoli drugega. In potem … zmaga! Glavna nagrada? Tečaj na akademiji Gordona Ramsaya v Londonu. Najprej sem mislila, da gre za spletno verzijo. Ko sem izvedela, da grem res tja, v živo, v srce londonske kulinarične scene … srce mi je skočilo v grlo.
Po MasterChefu sem vedela: kuhanje ni več hobi, je moj klic.
Je to šolanje pustilo konkretne sledi v vašem razmišljanju o kuhinji, disciplini, okusu?
Absolutno. Bila sem obdana z izjemnimi mentorji, vsak od njih je kulinariko dobesedno živel. Naučila sem se preciznosti, spoštovanja do vsake sestavine, delati z izjemno pozornostjo do detajlov. Tam sem prvič začutila, kako visoko lahko skočiš, če si drzneš stopiti iz cone udobja. Bila je šola za znanje in hkrati za mindset.
Dragocene izkušnje ste pridobivali tudi pod vodstvom priznane kuharske mojstrice Ane Roš. Kaj zares edinstvenega ste se naučili pri delu z njo?
Ana je bila že od nekdaj moj kulinarični vzornik, nekdo, ki razmišlja drugače, ki se ne ukloni sistemu. Bila je tudi na moji prvi kulinarični večerji in že tam me je pohvalila. Potem me je povabila na prakso v svojo restavracijo. Tam sem delala skoraj leto dni. Naučila sem se neizprosne natančnosti, ogromno o teksturah, okusu, detajlu … A hkrati sem začutila, da potrebujem več svobode. Ana mi je dala znanje, jaz pa sem od tam odšla z željo po svoji poti – z več intime, več prostora za eksperiment in stik z ljudmi.
Bi rekli, da ste bolj “Ana” ali bolj “Gordon” tip ustvarjalke – ali ste morda nekje čisto vmes, v svojem svetu?
Rekla bi, da sem nekje vmes – ampak v svojem vesolju. Od Gordona sem vzela strukturo, disciplino, preciznost. Od Ane drznost, senzibilnost, širino. A vse, kar delam danes, filtriram skozi sebe, skozi svoj občutek, svojo zgodbo, svojo intuicijo.
Brinavkuhni je vaš kulinarični projekt, ki se osredotoča na personalizirane kuharske izkušnje. Kako se je začela zgodba Brinavkuhni?
Zgodba Brinavkuhni se je začela leta 2021, ko sem – čisto intuitivno – odprla Instagram profil in mu dala ime, ki mi je v tistem trenutku prvi padel na pamet. Ni bilo velikega plana, le želja po izražanju, deljenju, raziskovanju. Takrat še nisem vedela, da postavljam temelje svoje blagovne znamke, svojega kulinaričnega sveta. Brinavkuhni ni nastala čez noč … rastla je z menoj, z vsakim krožnikom, z vsako napako, vsakim presežkom. Učila sem se v praksi, na terenu, z ljudmi. Danes Brinavkuhni ni več samo profil, je živ organizem, ki raste, se spreminja in poglablja z vsako izkušnjo, z vsakim gostom, z vsakim trenutkom, ko kuham iz srca.
Kdo pa je Brina v “kuhni”? Kako bi opisali svojo kulinarično filozofijo in kaj je za vas najpomembnejše pri tem, kar počnete?
Brina v kuhinji je ustvarjalka, chefinja, a tudi pripovedovalka zgodb, raziskovalka okusov, intuitivna oblikovalka trenutkov. Sem kombinacija discipline in igrivosti, natančnosti in senzibilnosti. Verjamem v moč drobnih detajlov – v to, da lahko ena jed nekoga spomni na otroštvo, druga pa mu na novo odpre pogled na svet. Moja kulinarična filozofija temelji na poslušanju. Najprej človeka, potem sestavin. Verjamem v sezonskost, v lokalnost, v stik z zemljo in z ljudmi, ki jo obdelujejo. Rada kuham s teksturo, s toplino, z mislijo, a nikoli mehansko. Moj cilj ni popolnost, ampak pris(o)tnost. Najpomembnejše pri vsem, kar počnem? Da gost ne dobi samo obroka, ampak izkušnjo. Občutek, da je bil v tistem trenutku v središču pozornosti – slišan, začuten, razvajen. Takrat kuhanje postane več kot kulinarika. Postane osebno. Postane umetnost.
Kuhanje je zame ritual – ustvarjanje vzdušja, ne samo hrane.
Kaj vas je pritegnilo k delu zasebne chefinje? Je bilo to naravno nadaljevanje vašega kulinaričnega raziskovanja ali bolj zavestna odločitev, da želite ustvarjati po svojih pravilih?
To je bila ena tistih odločitev, ki pridejo iz trebuha, ne iz glave. Po MasterChefu sem zelo jasno čutila, da ne želim v kuhinjo, kjer bi morala samo “izvajati” tuje ideje. Želela sem prostor, kjer bom lahko ustvarjala po svoje. Kjer bom lahko pripovedovala zgodbe – s sestavinami, z atmosfero, z odnosom do gosta. Bila je zavestna odločitev, a hkrati povsem naravno nadaljevanje mojega raziskovanja. Vse izkušnje, ki sem jih prej zbrala – od domačih receptov do šolanja pri Ramsayu in dela pri Ani Roš – so me vodile v smer, kjer sem želela združiti znanje s svobodo. In zasebno kuhanje mi je prav to omogočilo: svobodo, intimo in stik.
Delo zasebne chefinje verjetno zahteva ogromno prilagodljivosti – lokacija, sezona, okusi naročnika, logistika. Kaj vam predstavlja največji izziv in kaj največje zadovoljstvo?
Največji izziv? Logistika. Ko prideš v prostor, kjer ni profesionalne kuhinje, kjer ni znanega okolja, kjer vsaka minuta šteje … takrat moraš biti kreativen, iznajdljiv in predvsem organiziran. In ja, včasih je to naporno. A ravno v tej prilagodljivosti najdem tudi največje zadovoljstvo. Vsaka večerja je kot novo platno. Vsaka lokacija prinese svojo zgodbo. In ko ob koncu večera vidim nasmehe, slišim tisto “mmm”, čutim tišino med grižljaji – takrat vem, da se je vse splačalo. Ustvariti nekaj, kar obstaja samo enkrat in samo tam, to je zame privilegij.
Kuham s srcem, ne mehansko. Vsaka večerja je zgodba.
V času, ko je kulinarika pogosto predstava – od televizijskih šovov do fine dininga – vi ustvarjate nekaj bolj intimnega, skoraj ritualnega. Je ta stik z ljudmi za vas pomembnejši od “šova”?
Absolutno. Jaz nisem tu zaradi šova, ampak zaradi ljudi. Vem, da živimo v dobi vizualnega, v dobi hitrih vtisov, “vau efektov”. Ampak meni največ pomeni tisti iskren stik, ko gost po obroku pove, da ga je jed spomnila na babičino kuhinjo. Ali da je prvič okusil sestavino na tak način. To so zame “zvezdni trenutki”. Kuhanje je zame ritual – ustvarjanje vzdušja, ne samo hrane. In prav v tej intimnosti, v drobnih gestah in v toplini odnosa, se zgodi tisto, kar televizija ne more pokazati: resničen, človeški stik.
Kakšne vrste kulinaričnih projektov vas danes najbolj veselijo? So to sodelovanja z blagovnimi znamkami, zasebni cateringi, delavnice, svetovanje? In v kateri vlogi bi se radi videli v prihodnosti?
Najbolj me veselijo projekti, kjer imam prostor za ustvarjalnost, kjer mi nekdo zaupa, da soustvarim nekaj posebnega. Rada imam zasebne večerje in cateringe, kjer spoznam ljudi, njihove zgodbe. Delavnice so zame čudovit prostor za deljenje znanja, pa tudi za povezovanje.
V prihodnosti si želim oblikovati nekaj, kar bo lahko živelo tudi brez moje fizične prisotnosti … morda lastno linijo izdelkov, morda knjigo, mogoče celo kulinarični studio, kjer bi se prepletali različni svetovi. A najpomembnejše mi ostaja to, da ostanem zvesta sebi in ustvarjam iz pravega mesta – iz srca.
Se vam zdi, da lahko individualni ustvarjalci, kot ste vi, danes spreminjate odnos ljudi do hrane – morda počasneje, a bolj globoko kot velike blagovne znamke?
Verjamem, da ja. Velike blagovne znamke morda hitreje pridejo do ljudi, ampak individualni ustvarjalci se jih bolj dotaknemo. Ustvarjamo odnose, ne samo produktov. S svojim delom lahko navdihnemo ljudi, da začnejo gledati na hrano bolj spoštljivo, bolj čuječe. Ko pridejo gostje na mojo večerjo in po njej začnejo hoditi na tržnico, kuhati z več radovednosti ali celo zmanjšajo odpadke – to so male spremembe, ki imajo veliko moč. In čeprav je to počasna pot, je iskrena. In zato tudi trajna. Prav zato tudi tako rada vodim kulinarične delavnice. Tam se ne učimo samo receptov, ustvarjamo prostor za dialog, za deljenje idej, za izmenjavo mnenj. In vidim, kako se ljudje spreminjajo: začnejo eksperimentirati, postanejo bolj samozavestni v kuhinji, začnejo razmišljati drugače o tem, kaj dajo na krožnik. Takrat vem, da moje delo presega hrano – postane orodje za spremembo.
Moja moč ni v tem, da posnemam moški način, ampak da stojim za svojo ženstveno, intuitivno, povezovalno kuhinjo.
V profesionalni kulinariki prevladujejo moški. Kako ste sami doživljali vstop v ta svet, še posebej po MasterChefu?
Čeprav sem bila vedno sprejeta z veliko spoštovanja, sem hkrati tudi večkrat čutila, da se moram dokazovati dvakrat bolj. Ne zato, ker bi mi kdo neposredno rekel, da “to ni za punce”, ampak ker je bila energija prostora pogosto precej moška – tekmovalna, linearna, brez prostora za dvom ali občutljivost. Jaz pa sem drugačna. Prihajam z energijo, ki je mehkejša, a nič manj močna. In danes vem: moja moč ni v tem, da posnemam moški način, ampak da stojim za svojo ženstveno, intuitivno, povezovalno kuhinjo. In s tem odpiram prostor tudi za druge ženske, ki morda čutijo podobno.
Kaj si želite za prihodnost žensk v kulinariki? Katere strukture se morajo spremeniti, da bo lahko več ustvarjalk uresničevalo svoje vizije ob boku moških?
Želim si, da bi bile ženske bolj vidne – ne samo kot kuharice, ampak kot voditeljice, vizionarke, inovatorice. Da bi se jih spodbujalo, ne izčrpavalo. Da bi imele mentorice, mreže podpore, prostore, kjer se lahko izrazijo brez strahu. Spremeniti se morajo predvsem pričakovanja – da moraš za uspeh žrtvovati zasebno življenje, biti “neustavljiva”, vedno močna. Želim si sveta, kjer bo kuhinja prostor za ustvarjanje, ne bojišče. In kjer bo čustvenost prednost, ne slabost.
V zadnjih letih se v kulinariki veliko govori o trajnosti, a jo je v praksi težko vedno dosledno udejanjati. Kako vi gledate na to ravnotežje med odgovornostjo in realnostjo dela chefinje?
Trajnost ni zame cilj, ampak proces. Ne verjamem v popolnost, verjamem pa v zavestne izbire. Kupujem lokalno, delam z manjšimi kmeti, uporabljam celo sestavino, ne samo “lepe” dele. Ampak včasih logistika ne dopušča idealnih pogojev in takrat si dovolim biti človek, ne ideal.
Zame je pomembno, da se trudim vsak dan znova. Da rastem skupaj s sezono, s prostorom, s potrebami gostov. Trajnost pomeni odgovornost, a tudi sočutje – do sebe, do drugih, do narave.
Želim si sveta, kjer bo kuhinja prostor za ustvarjanje, ne bojišče. In kjer bo čustvenost prednost, ne slabost.
Kako pomembna je za vas sezonskost? Se vam zdi, da nas včasih prehitro zamika ‘vse, takoj’ tudi v kulinariki?
Zame je sezonskost temelj. Tržnica je moj tempelj. Ko gledam barve, voham vonje, slišim zgodbe prodajalcev – se zavedam, da hrana ni le izdelek, ampak del okolja. Vem, kdo je nabral šparglje, katera kmetica ima najboljšo skuto, kdo goji paradižnik, ki res diši. Res se zdi, da danes hočemo vse – takoj. Ampak jaz verjamem, da hrana, ki čaka svoj čas, tudi bolj nahrani. Telo in srce.
Slovenija ima čudovito raznolikost – od morja do planin. Kateri del Slovenije vam je najbolj pri srcu, ko gre za lokalne dobrote?
Zelo sem navezana na Vipavsko dolino (iz tam izhaja tudi moja družina) – tam najdem res nekaj posebnega v okusu zemlje, vetru, vinu. Ampak tudi Goriška Brda, notranjska gobarska sezona, gorenjski sir – vse to me očara. Slovenija je kulinarični mozaik in zdi se mi, da imamo res privilegij kuhati s tako raznolikostjo na tako majhnem prostoru.
Kateri je tisti recept ali krožnik, ki vas najbolj definira – nekaj, kar je “vaša kulinarična izkaznica”?
Če bi morala izbrati samo eno jed, bi bile to juhe. Res! Juha je zame kot objem – nekaj, kar pogreje telo in dušo. Naj bo azijski ramen, kremna bučna juha ali bistra goveja – v vsaki juhi je nekaj nežnega, a globokega. Nekaj, kar zdrži čas in pove več, kot bi si človek mislil. Včasih se mi zdi, da sem jaz sama kot juha: sestavljena iz različnih okusov, plasti, tekstur … in vedno pripravljena, da objamem.
Kateri neobjavljeni recept vam še vedno čepi v beležki, ker čaka “pravi trenutek”?
Veš, pravzaprav ne bi izdala točno določenega recepta – ne še. Lahko pa povem, da jih je v moji beležki res ogromno. Ideje, skice, okusi, ki so prišli nenadoma – v sanjah, med vožnjo, na tržnici, ali v kakem tihem trenutku, ko zadiši sezona. Nekateri od teh receptov še čakajo svoj pravi trenutek. Pravi kontekst. Morda celo svojo knjigo. In ko (če) pride ta dan, jih bom z veseljem delila – z vso zgodbo, ki jo nosijo. Do takrat pa naj ostanejo še malo skriti – kot skrivna sestavina, ki daje slutnjo, a ne razkrije vsega.
Slovenija je kulinarični mozaik in zdi se mi, da imamo res privilegij kuhati s tako raznolikostjo na tako majhnem prostoru.
Kaj za vas pomeni uspeh v kulinariki? Je to prepoznavnost, trenutek, ko si gost oblizne prste in do čistega sprazni krožnik, občutek, ko nekdo kuha po vašem receptu in ob tem uživa, svoboda pri ustvarjanju?
Zame je uspeh svoboda. Da lahko rečem »da« stvarem, ki jih ljubim. Da imam čas za ljudi, ki me napolnjujejo. Da me nekdo pohvali ne zaradi všečkov, ampak ker mu je moja jed nekaj premaknila. Ko slišim, da nekdo kuha po mojem receptu in v tem najde veselje – to mi pomeni več kot katerikoli naziv.
Že veste, kateri je vaš naslednji korak v karieri ali se pustite presenetiti?
Trenutno sem v fazi, ko ne silim ničesar. Pustim, da me življenje vodi. Razmišljam o izdelkih, o knjigi, morda tudi o prostoru, ki bi združeval kulinariko, umetnost in intimo. Ampak nič na silo. Ker vem, da bodo prave stvari našle mene, če bom jaz ostala zvesta sebi.
Foto: Matija Kranjec
