Na Bregu 12 v Ljubljani se nahaja ljubka kavarna in slaščičarna, ki očara takoj ob vstopu. Najprej vas pozdravita marljiva lastnika Laura in Bor Rotar, ki v odprti kuhinji pripravljata sladke grižljaje. Med tem, ko iz vitrine izbirate med pregrešno lepimi torticami ali naročate slasten sendvič, ko zadiši po sveži kavi, prijetno kramljate in se udobno namestite. Kakšno rečete še z radovednimi gosti, ki sedijo poleg vas, in ne da bi vedeli, se ob sladkanju spletajo novi spomini, ki bodo še leta v vas vzbudili občutek topline.
YAUYA patisserie je več kot le slaščičarna. Je sproščen in domač prostor druženja. Je priložnost za spoznavanje novih eksplozivnih kombinacij okusov in je čas, ki je namenjen le vam. O zgodbi, polni izzivov in nenavadnih priložnosti, ki so vodili do izpolnitve sanj o lastni slaščičarni, smo se pogovarjali s strastno umetnico slaščic Lauro Rotar.
- Kakšni so vaši začetki oz. od kje ta ideja, da bi imeli svojo slaščičarno?
Če pogledam moje otroštvo za nazaj, vedno sem rada nekaj kuhala. Vedno sem rada nekaj pekla, vedno sem bila rada v kuhinji. V šoli smo s sošolkami vedno pekle torto učiteljici za zaključek šolskega leta. Imela sem tudi obdobje, ko sem vsak teden preizkušala nove recepte. V srednji šoli sem doma raje pekla, kot da bi se učila, saj se mi je zdelo, da je to zame bolj koristno, tako da je vedno bila kje kakšna torta.
- So bili domači tega veseli?
Zelo veseli. Spomnim se tam nekje 8. razred, ko sem vsak vikend pekla Sacher torto. Doma so se tega navadili, tako da smo jo ves teden počasi jedli. Z očetom sva imela navado, da sva si košček odrezala kar v hladilniku in ga počasi jedla kar iz roke.
- Potem pa se je bilo potrebno odločiti za nadaljnje šolanje?
Razmišljala sem, da bi šla mogoče na gostinstvo in turizem ali pa na slaščičarstvo. Ampak takrat sta ti dve šoli imeli kar negativen prizvok, češ, če nisi uspešen v šoli, ker ne veš kaj bi v življenju, pa greš potem na gostinstvo. V šoli so preferirali gimnazijo, in ker si takrat še otrok, poslušaš druge. Obe moji sestri sta izbrali gimnazijo in tako sem tam pristala tudi jaz. “Bom pač imela štiri dodatna leta, da se odločim v katero smer želim”, sem si mislila. Čeprav sem kuhala vsak dan, se mi ni zdelo, da bi to lahko bil moj poklic.
- Ampak je bila ta strast do kuhanja vseeno premočna?
V tretjem letniku se je v meni nekaj začelo dogajati. Odločila sem se, da pač to ni več zame in sem se izpisala iz srednje šole. Videla sem da tega znanja res ne bom potrebovala v življenju in da se doma pri kuhi in peki v bistvu že celo življenje učim. Želela sem si postati slaščičarka. Doma so mi prepustili to pomembno odločitev, da se sama odločim kaj želim početi v življenju in kje se izobraževati – imela sem popolno svobodo. Kar odgovorno za tista leta, a so mi hkrati stali ob strani pri moji odločitvi.
Ker je bilo sredi šolskega leta, me nikjer niso želeli sprejeti, poleg tega pa se mi je zdelo, da se bom s praktičnim delom naučila veliko več kot v klasični šoli. Vpisala sem se na šolo za odrasle, smer gostinstvo in turizem in predmete delala po izpitih. Tam sem zaključila maturo in Se potem vpisala še na slaščičarstvo, katerega sem zaključila mesec pred mojimi sošolci in nadaljevala študij še na višji šoli za prehrano in živilstvo.
- Vmes pa ste si znanje pridobivali tudi praktično?
Vsako poletje sem delala v baru v Strunjanu, da sem imela svoj prihodek in se tudi malo pocrkljala. Po končanem prvem letniku na višji poli pa sem začela delo v nekem Ljubljanskem lokalu, kjer so delali sladoled. Ker me je to zanimalo, sem ga začela delati tudi sama. V ponudbi niso imeli nikakršnih drugih slaščic, zato sem jim ponudila, da jim pečem tortice. Takrat sem bila stara 15 let. Drugi letnik sem potem delala ob delu, od jutra do večera sem bila v slaščičarni. Zvečer sem v delavnici pekla slaščice tudi do 1h zjutraj in delala šolo vmes, če se je našel čas.
Potem so mi ponudili redno zaposlitev in sem bila zopet na preseku – naj nadaljujem šolanje, ki mi v smeri slaščičarstva ni dalo bistvenega znanja, saj smo večino časa v laboratoriju preučevali plesni, ali naj se odločim za delo, kjer dejansko vsak dan pripravljam slaščice in se sproti ogromno naučim. Tam sem vmes postala že vodja slaščičarske delavnice, tako da v tem času, ko sem delala šolo, sem nadzorovala delo 5 ljudi. Ni se mi zdelo smiselno nadaljevati šolanje, kjer se nisem naučila ničesar o dejanski pripravi hrane.
- Potem pa se je zgodilo še nekaj ključnega?
Res je, zgodil se je Covid. Za večino je bil to res grozen čas, zame je bilo ravno obratno. Zaradi zaprtja lokalov so me odpustili, a to je bila zame vspodbuda, da uresničim svoje sanje o lastni restavraciji oz. slaščičarni. Jaz pač moram nekaj ustvarjati in tako sem bila prisiljena, da grem na svoje. Že po mesecu zaprtja, sem začela ustvarjati recepte in kombinacije okusov, doma so mi pomagali pri nakupu osnovne opreme in sem začela peči.
Naredila svojo spletno stran in zasnovala paketek presenečenja. Ta je bil sestavljen po konceptu bomboniere, katero smo si doma vedno razdelili na način, da smo vsak čokolatin posebej razdelili na 5 koščkov – po enega za vsakega družinskega člana. Na ta način si lahko poskusil prav vsak okus. Na ta način si še danes delimo bomboniero, čeprav več ne živim s starši in ta način preizkušanja slaščic mi je posebej blizu, posebej pri srcu, saj nas povezuje.
Paketek presenečenja je sestavljen na enak način. V njem je pet različnih monoporcijskih tortic, ki si jih družina ali prijatelji lahko razdelijo med seboj in uživajo v vsakem okusu. To je bil tudi odličen način da stranke spoznajo moje delo in da probajo tudi kakšne bolj nenavadne kombinacije okusov, ki jih sicer ne bi naročili. Paketki presenečenja so vedno vsebovali kaj novega, nikoli nisi vedel kaj bo notri. Ljudje so jih zelo dobro sprejeli in bolje so me spoznali. To je bila potrditev in hkrati odskočna deska.
- Potem pa so se počasi po Covidu pričenjali odpirati tudi lokali.
Poklicala sem vse dobavitelje, ki sem jih poznala iz prejšnje službe in z njimi začela sodelovanje – kar nekaj lokalov po Sloveniji sem zalagala z mojimi slaščicami. Kar nekaj časa sem delala tako, da sem druge oskrbovala s svojimi dobrotami, a pri tem nimaš nobene kontrole in dejansko ne veš kaj se s tvojimi slaščicami dogaja, po tem ko jih daš iz rok. Sodelovala sem s 5 lokali po Sloveniji in že takrat mi je zaradi obsega dela pomagal takrat še fant, danes pa mož Bor. Ko sva se poročila, sva pričela razmišljati o lastni slaščilarni kot nečem, od česar bi lahko živela. Skoraj leto dni sva iskala pravi prostor, vedno je nekaj šlo narobe.
- Potem pa sta našla Breg?
Takoj, ko sva stopila v prostor sva vedela, da je to točno to kar iščeva, točno sem vedela kam bi kaj postavila. Želela sem si, da bi imela “show kitchen”, torej, da lahko gostje vidijo, kaj ustvarjava in da bi bil cel prostor intimen, kot da prideš domov v najino kuhinjo. Imava samo 4 mizice, vse je zelo majhno ampak domače – želiva, da se gostje pogovarjajo tudi med seboj, ne da sva le midva gostitelja, ki klepetava z njimi.
- In kako so Yauyo sprejeli gostje?
Zelo sva vesela, da sva uspela ustvariti prostor v katerem je dobra energija in v katerega se gostje zelo radi vračajo. Veliko restavracij in kavarn ima zelo lep interier, dober koncept in odlično hrano, a ni prave energije.
Zelo naju veseli, ko k nama pri par na prvi zmenek ali pa ko naju je obiskala nosečka in čez nekaj mesecev pride ponovno s svojim dojenčkom. To so res trenutki, ki nama veliko pomenijo. Tudi to, da se gostje med seboj povežejo, poklepetajo, si odstopijo sedež, če je kavarna polna. To doda prostoru poseben pečat, posebno energijo.
