Ustvarjalnost se praktično pretaka po njenih žilah, saj prihaja iz umetniške družine. Prav nič presenetljivo ni zato, da je iz obrtniške dejavnosti uspela ustvariti prave poetične umetnine. Govorimo o Hani Karim, oblikovalki edinstvene keramike, ki z organskimi oblikami in čutno barvno shemo navdihuje ljubitelje sodobnega dekorja. Z njo smo spregovorili o kariernih vzponih in padcih ter nepogojni ljubezni, ki jo goji do gline.
- Če se prav spominjam vaših profesionalnih začetkov v keramiki, je ta poklic zrasel iz čiste ljubezni do ustvarjanja z glino. Kaj je v procesu ustvarjanja s tem medijem tako posebnega, da ste mu posvetili svojo kariero?
Glina je zelo odziven in taktilen medij, vsak pritisk s prstom pusti odtis in tako ponuja neskončno število oblik in načinov izražanja. Že kot otrok sem rada pacala z glino, kasneje pa sem jo začela uporabljati za uresničevanje kreativnih idej, predvsem sem rada raziskovala kako se odziva kot nakit. Včasih je bila kakšna ogrlica ali broška zaradi teže sicer malo manj praktična, mi je pa vsak tak izziv ponudil raziskovanje tehnik in možnosti, ki jih keramika prenese. Kasneje, ko sem se ulovila še v svet praktične keramike, sem ugotovila še cel nov spekter njene uporabnosti. Te ideje pri meni rasejo organsko in skupaj z menoj. Zato se je ne morem nikoli zares naveličati.
- Pravzaprav se zdi, da je danes keramičarstvo bolj priljubljeno kot kdaj koli. Zakaj menite, da je temu tako?
Mislim, da sta tu dva razloga: prvi je zagotovo ta, da je vsako oblikovanje, vsako ročno delo doživelo oz. doživlja neke vrste renesanso; ljudje se znotraj digitalnega entuziazma ponovno vračamo h spretnostim, ki so jih uporabljali naši predniki, kar je povsem razumljiva tendenca. Socialni mediji so sicer tisti, ki so keramiko najbolj popularizirali, hkrati pa ustvarili nekoliko varljivo zavest, da je ustvarjanje z glino zelo dostopno in romantično. No, lahko je, vendar se za vsakim lepim videom ali sliko skriva še marsikaj ne tako prijetnega.
