Ko izbiramo kraj, kjer bomo preživeli nekaj prostega časa in se odpočili od mestnega vrveža, je poleg notranjosti zelo pomemben tudi občutek, ki ga destinacija prinaša s seboj. Za dopust izbiramo kraje, kjer se lahko popolnoma odpočijemo, ponastavimo in napolnimo z energijo. Na srečo je regija, kjer živimo, polna takih krajev. Tokrat se odpravljamo v Srbijo, natančneje v vas ob Divčibarah, v hišo, katere gradnja skriva zanimivo zgodbo.
Mušići – vasica, ki je mnogi ne bodo našli niti na zemljevidu, je za Momirja Ćulafića postala stičišče preteklosti in prihodnosti. Ali Milan, kot ga kličejo tisti, ki ga poznajo iz preteklosti. Tiste, ki jih je preživel v poslovnih oblekah, z Excelovimi tabelami in urniki, v tekmi s tujimi roki. Vendar to ni zgodba o korporativnem begu, ampak o iskanju ravnovesja.
Divčibare: Hiša, za katero se skriva zanimiva zgodba
V pogovoru z lastnikom hiše Milanom Ćulafićem smo ugotovili, da gradnja te hiše ne predstavlja klasične gradbene zgodbe. Hiša na hribu ni nastala kot projekt z natančnim načrtom, ampak kot plod domišljije – ustvariti nekaj osebnega, svojega, v malem, a videti kot veliko. Momir pravi, da se je vse skupaj začelo na terasi sosedove hiše, s stavkom: Kaj če bi tudi mi? V tistem trenutku je ideja o hiši postala veliko več kot vprašanje – postala je naloga, sanje in nato resničnost.
V teh 35 kvadratnih metrih je vse, kar človek potrebuje, pa še malo več. Tam je galerija – ne le fizična, ampak tudi duševna, za ideje, ki se porodijo ob pogledu skozi okno na razgled, zaradi katerega se boste odločili, da se še enkrat vrnete. Obstajajo detajli, ki jih je izbral sam, včasih jih je celo obdelal in v vsak kotiček dodal delček svoje osebnosti.
Preprostost, ki ima značaj
Ta hiša ni bila zgrajena z mislijo na razkošje, temveč na preprostost, ki ima značaj. A preden je prišel do tega pogleda, je moral prehoditi dolgo pot – dobesedno. Najprej so mu rekli, da ne bo imel elektrike. Potem voda ne bo prišla tako hitro. In potem, da morda to ni zelo dobra ideja. Toda Momir je imel drugačen načrt. S pomočjo prijateljev, sosedov in nekaj nočnih dežurstev je hiša na hribu začela nastajati.
Tako je nastala zelo estetska hiša s fantastičnim razgledom, ki jo brez oklevanja dodajamo na seznam obveznih obiskov. Milan (Momir) je s to hišo prebudil ljubezen do notranjega oblikovanja, pa tudi nečesa drugega. Želja po dizajnu je namreč presegla samo sebe, tako da se je Milan skupaj s poslovnim partnerjem Mihajlom znašel v oblikovanju svojega prvega kompleta za zunanjo uporabo, katerega sliko si lahko ogledate spodaj. Kot pravi sam, ga stroge meje niso zadrževale, glede na to, da nima formalne izobrazbe za to delo, ampak vse počne po občutku in ljubezni do oblikovanja.
Še ena hiša je (pre)rojena iz ljubezni do interierja
Hiša je že od novega leta na Airbnb, če se vmes ne najde nov lastnik. Čeprav celotna zgodba Milana (Momirja) na globlji ravni povezuje z njegovim ustvarjanjem, nam je razkril, da je v načrtu še več podobnih projektov.
Dokler se skupaj z Momirjem ne podajamo novim notranjim in zunanjim avanturam naproti, velja omeniti še enega izmed njegovih projektov. Namreč, potem ko je pustil službo v podjetju in začel graditi hišo ob Divčibarih, se je Milan podal še v eno avanturo. Gre za popolno adaptacijo ženine hiše, v vasi Zova na Zlatiboru. Hiša je iz leta 1972, z velikim dvoriščem, obdanim z iglavci, brezami in akacijo. Ponuja lep razgled na Tornik. Po zaslugi Milana je hiša dobila novo podobo, hkrati pa ohranila toplino iz sedemdesetih in osemdesetih let, ki jo je nosila s seboj. Kuhinjo te hiše krasijo ročno izdelani krožniki (prav tako delo Milanovih rok). Hišo najdete na Instagramu in na Booking platformi.
*Članek je prevzet s portala Journal.rs.
Foto: Milan Ćulafić; Instagram: @weekendica_zlatibor, @momir23