Intervju: “Ko sem enkrat sprejel mir kot tisto, kar pravzaprav iščem, je vse postalo bolj smiselno in lažje.” – Jure Laharnar

Ena od prednosti novinarskega poklica je tudi ta, da imam možnost sedeti nasproti izredno ustvarjalnih in navdihujočih ljudi ter jim brskati po glavi. Ti pogovori so pogosto zanimivi, presenetljivi in pronicljivi, včasih spontani, včasih pa tudi zelo mehanski in distancirani. Zelo redko pa so sogovorniki resnično ranljivi. Eden izmed njih je Jure Laharnar, ki se je skozi temne izkušnje življenja naučil, da je edina pot do uspeha ta, da si iskren do sebe. Svoj namen uresničuje s pomočjo besede in prek gostov na svoje podkastu Underdog. Skozi izkušnje, ki v središče obstoja postavljajo prevzemanje odgovornosti za lasno življenje. Skozi lastne resnice, ki ljudem sežejo globoko v srce in jim spreminjajo življenja.

S podjetnikom, podkasterjem in underdogom Juretom Laharnarjem sva se pogovarjala o njegovi poti, polni vzponov in padcev, o tem, zakaj smo v svojih službah tako nesrečni in kako iz avtopilota prevzeti krmilo našega življenja.

• Kaj moramo vedeti o tvoji poti, da razumemo, kdo je Jure Laharnar danes?

Če začnem pri otroštvu, sem dobil veliko ljubezni, sploh od babic dedkov in to so moji prvi lepi spomini – preživljati počitnice na bazenu v naravi, biti svoboden, biti ljubljen. V osnovni šoli, med procesom odraščanja, se nekako nisem počutil, da pripadam. Nekako sem se vedno iskal. Ker sem bil ustrahovan, sem razvil sposobnost prilagajanja iz vidika, da sem pač kar prevzel identiteto nekoga drugega samo zato, da sem spadal v družbo.

Ko sem odrastel, sem se branil na način, da sem znal koga zbosti, ampak na psihološkem nivoju, ne na fizičnem, tako kot sem bil jaz. Zaradi tega sem rabil kar nekaj časa, da sem te travme odprl, jih razčistil in počistil. Da sem sam sebi odpustil, da sem se sprejel v tistem obdobju takega kot sem in da sem si dal ljubezen.

• Kaj je bilo tisto, kar te je peljalo po pravi poti?

Skozi ves čas me je spremljal šport. Vedno sem nekaj treniral, dober sem bil v kateremkoli športu. Veliko časa sem preživel na športnih igriščih. V srednji šoli sem začel trenirati ameriški nogomet, ki sem ga treniral celih 10 let. Z Ljubljana Silverhawks smo dosegali res lepe rezultate in premagali prvake Evrope, osvojili celo prvenstvo. To smo bili preprosti fantje, ampak pravi borci. To nas je visoko peljalo v ligah, kjer so bili igralci bolj tehnično podkovani, niso pa imeli tega balkanskega srca, te vzdržljivosti, kar vidimo tudi v ostalih slovenskih športnikih – res smo norci.

• Si v času študija končno zgradil svojo identiteto?

V času fakultete sem se ponovno iskal. Vedel sem, da na študij moram iti, ker so mi tako govorili starši. Študiral sem angleščino, ampak sem v 8 letih študija naredil samo 2 letnika, diplome še danes nimam. Mislim, da imam en velik odpor do študija, počutil sem se, da sem tam črna ovca in res nisem mogel funkcionirati v tem okolju. Oče mi je lepo povedal: “če ne boš pameten, boš pa delal!” Ker je delo za starše pomenilo fizično delo, sem začel delati selitve. V šanku sem nato delal 6 let. Počasi sem začel zahajati tudi v kroge, kjer sta bila v ospredju marketing in prodaja. Po lokalih sem prodajal cigarete in bil blesteč delavec, a samo zato, ker sem se znašel in lastnikom lokalov prodajal velike količine.

• Poklicno pot si potem začel v digitalnem marketingu?

Nekako sem dobil priložnost v digitalnem marketingu pri neki agenciji. V tistem obdobju sem veliko preučeval influencer marketing. To mi je bilo nekaj domačega in ko sem dobil priložnost, sem v času, ko tega pri nas še nihče ni delal, predstavil influencer marketing. S svojim znanjem na tem področju sem lahko podjetju doprinesel do te mere, da sem dobil tudi redno zaposlitev kot vodja oddelka za influencer marketing. V 4 letih sem iz nule skupaj z ekipo projekt pripeljal na več kot 15 milijonov letnega zaslužka.

V tistem trenutku sem razmišljal, da zdaj sem pa res že na večjem nivoju. Marketing mi je blizu in moja pot se je tako stopnjevala, da sem postavil cel oddelek za oglaševanje, vodil 13 ljudi, postavil cel oddelek za ustvarjanje vsebin, vodil tam 10 ljudi in dobil titulo direktorja marketinga. Postal sem solastnik agencije in v istem letu ugotovil, da tako pač ne morem več delati. Dokler notri nekaj hrepeni po nečemu drugemu, vem, da mora nekaj priti ven iz mene.

• Slišati je, kot da si končno na pravi poti.

Sledilo je zelo težko obdobje. Trije člani družine so mi umrli v samo pol leta – dedek, babica in oče. Takrat sem bil porinjen v temo, ki sem jo takrat šele začel spoznavati in odkrivati orodja, kot sta dihanje in meditacija. Bral sem veliko knjig, ki so bile bolj mistične narave, povezane z duhovnostjo, kot so knjige Eckharta Tolleja, Dispenze in ostalih. Spremljale so me in me soočile z občutki ob umirajočem očetu, sprejemanju smrti. Takrat sem odkril kako močna je ljubezen v meni že ves čas in to sem zlil nanj v njegovih zadnjih dneh.

Ko nas je zapustil, sem pričakoval občutke težke teme, ampak sem jih v bistvu že med tem predelal, si pustil čutiti to, kar čutim. Ugotovil sem tudi, kakšen steber sem za ljudi okoli sebe, za svojo mamo, za svoje bližnje, za svoje prijatelje in iz tam ven se je nekako začela prava pot. Začela se je razvijati ideja: Okej, kaj, če bi jaz nekaj drugega dela, kaj če bi nekaj več dosegel. V istem letu sem dal odpoved v tej agenciji in se odpovedal solastništvu.

• Kaj se je rodilo iz te ideje?

Začel sem svojo pot. Začel sem svetovati podjetjem. Svetoval sem znamki SWY Petre Parovel. Iskali smo nove rešitve v marketingu. Ustanovil sem podjetje Buzzverse s še dvema fantoma in v enem letu izgubil več tisoč evrov svojega vložka in ugotovil, da tudi tokrat ne bo šlo. Potem pa sem šel na seanso z gobami, ki so me konkretno odprle in mi dale vedeti kaj jaz sploh iščem. Že prej sem imel proces priprave na to in sem dosti delal na sebi, ampak takrat sem potem ugotovil, da je Underdog to, kar se mora odpreti.

Prvič sem postal stoprocentno odgovoren za svoj biznis, prevzel odgovornost za vse. Ta izkušnja mi je pokazala, da je čas, da postanem oče in 14 dni kasneje mi je žena povedala, da je noseča.

• Kakšno vlogo ima pri vsem tem Underdog podkast?

Underdog podkast je začel nastajati čisto iz nule. S financami sem bil na nuli. Točno v tistem momentu me je kontaktiral mlad fant po imenu Ažbe, da bi rad delal z mano in sva začela. Prva epizoda z Matejem Turkom je šla ven in to je bil: “wau, končno nekaj takega na trgu, ne moremo verjeti!” Še zdaj, ko to govorim, čutim mravljince. Bila je res lepa potrditev in v pol leta je bil to najbolj poslušan podkast v Sloveniji. Ljudje so mi začeli pošiljati sporočila, srečevali in ustavljali so me na ulici, mi govorili, da jim spreminja življenje. To je bilo to, kar sem rabil, da vem , da to kar zdaj delam, je res izražanje mene, izražanje mojega bistva in moje poslanstvo. To so mi kasneje potrdile tudi astrologinje. Zdaj okrog tega razvijamo produkte, razvijamo stvari, ki ljudem pomagajo, ki ljudi pomirjajo, jim dajo dovoljenje, da se imajo radi in da izhajajo iz tega, kar čutijo, da so. Zato tudi razvijamo delavnice in dogodke, da ljudi še bolj približamo k temu.

• Omenil si, da nisi dokončal diplome. Se ti zdi, da se v družbi dogaja premik, kjer formalna izobrazba izgublja svoj namen in pomen?

Definitivno je treba pogledati, kaj vse se je vzporedno dogajalo v zadnjih desetletjih, kako se je svet razvijal. Moramo vedeti, da je na voljo internet, ki ga prej ni bilo, čeprav nam je zdaj to nepredstavljivo. To je odprlo ogromno možnosti, da ljudje postanejo podjetniki in da so vse informacije na dosegu roke. Dizajnerji, oglaševalci, svetovalci, podkasterji ali influencerja – vse se je odprlo, veliko je novega. To je nepredstavljivo za tiste čase, iz katerih izhaja to mišljenje, da je univerza pomembna.

Ljudi so vzgajali za to, da bodo delavci, medtem ko ti podjetništvo da čisto drugo življenjsko izkušnjo. In zato je tudi danes tak naval podjetnikov. V preteklih časih biti podjetnik ali pa danes – to je kot dan in noč. Zelo spoštujem starejše podjetnike, ki so takrat ustvarjali, ko smo to še dojemali kot: “kaj se pa ti greš?”

Se mi zdi, da se tudi kolektivno ljudje zavedajo, da je zdaj boljše, da je dejansko odločitev za to, kaj bi radi bili in kaj bi radi delali v njihovih rokah. Ni več te potrebe, da bi zaupal nekomu drugemu, da ti pokaže varno pot. V času naših staršev pa je bil to način preživetja. Tudi njih so samo učili, da bodo preživeli v tem svetu. A zdaj je preživetje malo drugačno kot takrat. Imamo privilegij, da živimo v času, kjer ni bilo še nikoli tako dobro na svetu. Zdaj se lahko igramo. Zdaj smo lahko brihtni. Zmeraj se je treba truditi, spoštovati in biti hvaležen za to, da nam je ta priložnost sploh dana, da smo v takem času rojeni.

• Misliš, da to tvoje mišljenje izhaja tudi iz izkušnje, da si dal skozi veliko različnih služb, tudi fizičnih, kjer si se iskal in zdaj bolj ceniš to, kar delaš iz srca.

Jaz mislim, da se mora vsak človek naučiti delati. Kaj to pomeni? Kako zaslužiti denar in še posebej za moške – fizično delo. Takšna izkušnja v 20-ih letih je skoraj nujna zato, da se notri v glavi povežejo receptorji, ki ti govorijo, kaj delat sploh pomeni. Se mi zdi, da je meni to veliko dalo in tukaj sem res hvaležen očetu, da je bil strog, da me ni pustil lenariti in da sem delal tako, da sem svoj čas menjal za denar. To mi je dalo eno zelo bogato lekcijo za naprej – naučil sem se, da ko je treba nekaj narediti, je samo na meni, da bom to dejansko izpeljal in nobenega ne zanima, kaj sem jaz v tem procesu vse naštudiral zraven.

• Bi rekel, da je potem disciplina tista, ki te privede do nekega uspeha?

Disciplina pa razumevanje, zakaj? Zakaj to delam? Ne samo zato, da delamo, ampak nek razlog mora vedno biti, da je disciplina sploh možna, da je motivacija sploh prisotna. Kako bo akcija sploh mogoča brez motiva? Veliko ljudi mi pravi, da nima motivacije. Česa nimaš – ali nimaš motiva ali se ti ne da delati? To sta dve različni stvari, tako da se velikokrat sprašujem o stvareh: zakaj, zakaj, zakaj? Zdi se mi pomembno, da se ljudje zavedajo, zakaj je delo pomembno, zakaj je treba delati.

• Če prav razumem, kot nek namen? Da delaš res nekaj, kar te veseli?

Da veš, zakaj delaš. Jaz mislim, da ko pride enkrat do tega, da se igraš z besedo namen, se lahko to zelo lepo loči od tvojega dela. Če jaz vem, da delam zato, da zaslužim svoj denar, me to delo ne rabiti izpolnjevati. Jaz imam še zmeraj dovolj časa, da delam nekaj, kar pa me izpopolnjuje in mogoče to enkrat postane moj posel. Mogoče bom s tem enkrat služil, ampak trenutno je lahko moj “zakaj” samo to, da služim, da se spoznavam.

Jaz mislim, da je to malo iluzija, to hrepenenje po tem, da delaš nekaj v čemer res uživaš. Ne, to je privilegij, ki ga dosežeš tako, da delaš in da ugotavljaš v čem uživaš. Če ti uspe to dvoje združiti super, ni pa treba, da pričakuješ od svojega dela, od svojega poklica, da je to tisto, kar te osrečuje in izpopolnjuje. Zato se moraš iskreno vprašati, zakaj delaš, ker živimo v takšnem sistemu, da rabimo denar.

• Iskanje izpopolnjenosti na delu je lahko tudi neke vrste pritisk, ki smo ga po nepotrebnem ustvarili v današnji družbi.

Seveda, sam v sebi lahko ustvarjaš neko nesprejemanje situacije. Neka trma, da nikoli nisi dovolj dober, ker ne čutiš tega občutka ob svojem delu.

• Raziskave kažejo, da je menda kar okoli 2/3 zaposlenih v svojih službah nezadovoljnih. Zakaj misliš, da je tako?

Mislim, da so nesrečni zato, ker si ne vzamejo dovolj časa zase, da se soočijo s svojim sranjem, ker svoje sranje skrivajo za napakami drugih in igrajo vlogo žrtve. V trenutku, ko bi ti ljudje bili pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje počutje, bi ugotovili, da se vsi odgovori skrivajo v tišini. Če bi sploh znali biti v tišini. Se pa v naših življenjih dogaja, da je toliko nekih distraktorjev, da potem pozabijo na bistvo in bistvo je skrito v vseh nas. Nikoli ga ne odkrijejo zato, ker so konstantno na avtopilotu in vse, kar se jim dogaja, na vse samo reagirajo. Nikoli se ne ustavijo, se pomirijo in se vprašajo: kaj sploh sem, kaj delam tukaj?

Kako lahko naredim korak v smer tega, da se vrnem malo nazaj h bistvu? Da ne bežim konstantno od svojih problemov z distraktorji, ki jih še nikoli ni bilo toliko, kot jih je danes, od telefonov do droge in alkohola. To so vse zelo lepi diamanti, ki se svetijo samo zato, da se ljudje ne bi soočili sami s sabo. In jaz mislim, da njihova nesreča nima veze s službo, v kateri so. Mislim, da ima njihova nesreča vezo samo s tem, kakšen je njihov pogled nase in da oni niso zadovoljni sami s sabo.

• In to je prav tako nalezljivo kot pogum.

Jaz mislim, da če se bodo ljudje začeli tega osvobajati, delati na sebi, razvijati lepši notranji dialog s sabo, bodo tudi sodelavci to opazili. Smisel je v tem, da je treba dati pot tematikam, ki bodo ljudem dejansko pomagale. Jim dati kontrolo za svoje počutje nazaj v njihove roke. Potem je treba več govoriti. To je treba naslavljati in ne ljudem dajati izgovorov v zunanjih stvareh, ki so izven njih, ker vse, kar rabijo za to, da naredijo spremembo, je skrito v njih.

Samo treba jim je dati pogum pa možnost, da to odkrijejo in da pridejo sami do tja. Je pa tukaj velika gora neprijetnih občutkov, sedenje z njimi, ne pa bežanje. To je problem, zakaj ne pridejo ven, ker nihče noče po tej poti vsi hočejo po lahki. Na avtopilotu samo, da se nam čim manj dogaja.

• Tudi sama ugotavljam, da je današnja potrošniško naravnana družba narejena tako, da te zamoti z milijon stvarmi in ne samo to, da te zamoti, ampak nas dela prav nesrečne. Ker, ko smo nesrečni, smo boljši potrošniki, ker nam lahko prodajajo tako in drugačno zdravilo za naše težave, ki so pogosto namišljene oziroma jih sploh ni.

Ja, se strinjam.

• Pogosto slišim, da so šele res težke življenjske preizkušnje tisti katalizator, da se začenjajo spremembe. Je bilo tudi v tvojemu primeru tako?

Ja definitivno. Dostikrat ljudje rečemo, da je to ena izmed najboljših stvari, ki se nam je zgodila v življenju. Kakor koli nasprotuječe se to sliši. Jaz to gledam samo iz vidika, da sem to sprejel in tam se lahko začne spreminjanje. Trpljenje se konča, ko ga sprejmemo. Sam sem moral iti v to težko preizkušnjo in zato me je toliko naučila. Zato danes to izkušnjo, na ta način, delim dalje. Nekomu se je lahko zgodila ista izkušnja, pa je šlo njegovo življenje povsem v drugo smer. Jaz sem zelo hvaležen, da sem našel to moč, da me je danes postavila na noge tam, kjer zdaj stojim.

Srečanja s takšnimi izkušnjami ti kristalizirajo kaj pomeni čutiti in so v bistvu lepa. Dajo ti jasno sliko, kaj življenje v bistvu sploh je in kako si ti v tem življenju pomemben.

Tudi koliko imaš kontrole nad tem, kaj se ti dogaja. Če si odprt za te stvari, ti to zelo lepo odpre vrata vase in tam notri lahko najdeš ogromno stvari, ki jih drugače ne bi zato, ker si ne bi vzel čas za to. Ko pa si prisiljen, moraš najti pot ven in s tem, ko najdeš pot ven iz te situacije, v bistvu najdeš svojo pot.

Tako kot sem jaz to videl, tako, kot sem jaz to doživel – dostikrat rečem, da če ne bi obstajala tema, kako bi lahko bila luč? Bi bila luč sploh potrebna, če teme ne bi bilo? In te izkušnje so pomembne. Neprijetne izkušnje niso slabe, niso negativne, samo neprijetne so. So pa ravno tako del življenja in zaradi tega je tudi življenje tako čudovito, da izkusimo dva pola, ki se izmenjujeta in iščemo ravnovesje. Vseskozi so nihanja med dvema poloma nesreče in sreče, ekstaze in nemira. Bolj kot to doživljamo, bolj ugotavljamo, da nam je pomemben mir.

Sam sem ugotovil, da tudi v trenutkih, ko sem vzhičen, se zavedam, da je tudi to minljivo in da v bistvu ni to stanje, v katerem želim biti ves čas. Ko sem enkrat sprejel mir kot tisto, kar jaz iščem, je vse postalo bolj smiselno in lažje.

• Rekel si, da si lahko šel skozi težke preizkušnje, ker si znal črpati moč. Od kje si jo črpal?

Tukaj pa bi se dotaknil namena. Mislim, da se je to zgodilo s tem razlogom, ker imam toliko za dati. In ta občutek je v meni že od vedno bil. Nisem pa ga znal manifestirati oziroma umestiti. Vseskozi sem imel nek občutek anksioznosti, da mi je namenjeno nekaj več. Ta izkušnja, in to se bo slišalo čudno – v očeh vesolja sem po tej izkušnji postal vreden tega orodja, ki mi je bil dan. Torej orodja iz vidika, da moja beseda dovolj jasno doseže ljudi, da nekaj naredijo z njo. Ker vem, kaj govorim, ker prihaja iz srca.

Tudi prej sem znal zelo dobro govoriti, manipulirat in prodajati. Ampak ni bilo pa tega ozadja, ni bilo te čistosti. To se je zgodilo samo s tem razlogom, da sem jaz stopil v obdobje življenja, ko je čas, da res dam to, kar sem prišel sem dati.

• Omenil si prodajo – se ti zdi, da to sploh ne gre skupaj ali se ti zdi, da mogoče tudi v podjetništvu lahko delaš s srcem in ne samo s finančnimi cilji v fokusu?

Oh ja, nismo še tam po moje. Zdi se mi, da zato, ker ljudje hočejo biti preveč podobni drugim. Preveč hočejo delati to, kar že delajo drugi in preveč iščejo neke hitre rešitve, hitre zaslužke. Ne vzamejo si dovolj časa in fokusa za to, da zgradijo nekaj, kar bo res imelo vpliv. Mislim, da je to zaradi strahu pred neuspehom, torej, če ne bom delal tako kot ostali, bom propadel. Ne zaupajo si dovolj, da bi lahko bili uspešni. Kar je super, zato, ker bo malo ljudi dejansko na koncu uspešnih. Istočasno je pa super, da se ljudje tega lotijo zato, ker bodo samo tako dobili izkušnjo, da lahko nekaj naredijo. Ne da samo razmišljajo o tem, ampak se stvari lotijo.

• Pa se moraš tudi ti prodajati?

Bolj kot investiram v svoj čas, bolj kot investiram v Underdog podkast, bolj kot samo zaupam vesolju, da bo točno tako kot mora bit, manj rabim prodajati, ker je moja investicija v to, kar delam z veseljem v bistvu že prodajanje. Samo definicijo prodaje je treba vzeti in se vprašati, kaj dejansko to pomeni. Če rečemo, da je prodaja nekoga prepričevati, da nekaj kupi, bi rekel, da ljudje ne reagiramo več na to. Malo je takih, ki bodo na tak način lahko še obogateli.

Po drugi strani pa je prodaja lahko tudi sposobnost ugotoviti kaj nek človek potrebuje in mu to zagotoviti. To pa je vrhunska prodaja. Potem se je potrebno samo fokusirati, da to stvar/storitev predstaviš na čim bolj zanimiv način, skozi oči drugih, lahko tudi skozi video vsebine, podkaste in sodelovanja z drugimi. Če je tvoja prodaja posledica odnosa, ki ga gojiš z ljudmi, če je to tvoja strategija, potem si zmagal.

• To me spomni na knjigo Petera Montoye – The Brand Called You. Vse je na tem, da sebe izgradiš kot brend.

Ja, ni več skrivanja za blagovnimi znamkami. Sedaj delam z ljudmi večinoma na grajenju osebnostne znamke, zato, ker ljudje se bodo povezali z osebo in ne z blagovno znamko. To je mimo. Če gledamo mlajše generacije, oni večinoma kupujejo od influencerjev in ne gledajo več na znamke. Kupujejo od ljudi, ki so jim všeč. Raje bodo kupili nekaj z zgodbo, s katero se poistovetijo.

Najtežje je sebe izpostaviti in iz sebe izhajati zato, ker si ti avtomatsko postavljen v ospredje in te zato lahko kdorkoli obsoja. Jaz dobivam takšne komentarje na TikToku, da včasih niti ne verjamem. Moral sem se naučiti sprejemati in se zavedati, da to več pove o tistemu, ki komentira in sploh nima nobene veze z mano. To je žrtvovanje, ki sem ga plačal s tem, da sem se postavil na eno stran in da govorim svojo resnico, zato ker vsi ljudje razmišljamo isto in ranjeni ljudje, ki se še niso zbudili, ker se nočejo zbuditi, ker hočejo živeti v ignoranci oziroma sploh ne vedo, da obstaja druga pot, oni me ne bodo mogli gledati zato, ker jim bom nastavil ogledalo in se tega zavedam. Zato je vsak komentar kompliment.

• V bistvu gre tukaj za ranljivost. Kako se kot moški spopadaš s tem, da je ranljivost videna kot slabost?

Jaz imam privilegij imeti okoli sebe moške, ki so ranljivi, ki so mi pokazali ranljivost, ki so mi dali prostor, da sem tudi jaz ranljiv. To je nekaj, kar najbolj cenim pri njih. S tem so mi pokazali, kaj pomeni biti pravi moški in ti vzorci, ki smo jih gledali v naših starših, so mi tudi pokazali, kaj nočem biti, ker je to pripeljalo do bolezni ali do razdrte družine ali do bega v droge in alkohol.

Možnost, da sem ranljiv, je v bistvu samo možnost, da sem iskren do sebe in ne rabim izkazovati nobene dominance. Lahko sem ranljiv, ker se ne počutim ogroženega.

Tako da, ko pride do stvari, ki niso povezane z mano, torej do komentarjev, se ne bojim ranljivosti. Glede česarkoli, tudi glede solz na podkastu. Jaz samo pustim življenju, da teče skozi mene in da pridejo čustva na površje, ko morajo priti.

Če se kdo tega boji, če se kdo s tem ne strinjam, če kdo mene zaradi tega vidi kot šibkega, si je zelo lepo nastavil ogledalo. Kaj je ena stvar, ki bi jo rad naredil, kaj bi njegova duša rada naredila, pa ji ne pusti. Ljudje bi morali spustiti to neko prepričanje, da rabijo konstantno držati svoja čustva, se počutiti ogrožene – jaz te ljudi gledam iz pozicije sočutja.

• Kako kot oče gledaš na to? Kaj lahko naredimo, da se odpremo za te občutke in snamemo maske? Kako ta spoznanja prenesti na svoje otroke?

Tako, da sprejmemo sebe. Tako, da se soočimo s sabo, se vrnemo k sebi, v bistvu začnemo opazovati svoje misli in se ne pripenjati nanje, jih začnemo samo poslušati. Začnemo poslušati sebe in druge in ne imeti konstantno potrebe po tem, da vse komentiramo, reagiramo, ugajamo. Da se zavedamo, da je otrok, ki je prišel k nam manifestacija nečesa, kar nas je prišlo učiti. Da je naša naloga, da delamo na sebi zato, da bomo znali biti prisotni. Da bomo znali biti z otrokom, da mu bomo dali občutek varnosti, da bomo dali občutek ljubljenosti, da mu bomo dali občutek, da je vsega zmožen in da je ta svet zelo lep.

To pa lahko storimo le, če je lep tudi naš notranji svet. In to lahko narediš samo tako, da delaš na sebi. Najenostavnejša stvar je tukaj za vsakega. Vase se obrniti po svoje stvari, počistiti svoje travme, rešiti svoje odnose.

Mislim, da je to tudi eden izmed dveh namenov, zakaj smo tukaj, da zgladimo odnose. Med bližnjimi, med daljnimi. Kolektivno. Kakorkoli je to v naši moči. Drugi namen pa je, da odkrijemo svoj dar. In da ga potem damo naprej.

• Po eni strani se sliši zelo enostavno, a je to vseživljenjski proces. Obstajajo sicer orodja, ki ti lahko dajo različne uvide, kakšne so tvoje izkušnje?

Tukaj bi omenil, da je bila moja izkušnja s psihadeliki zelo naporna. Zelo težka, veliko strahu je bilo, to niso stvari, s katerimi se zajebavaš. To niso stvari, ki jih delaš rekreacijsko, če želiš z njimi nekaj pozdraviti. Tudi, če delaš to iz neke zabave, se zavedaj, da lahko pripelje na površje stvari iz podzavesti, s katerimi se mogoče ne boš znal soočati, zato to vedno počni v kontroliranem okolju.

Vedno začutim, kdaj je to prav, vedno se posvetujem z ljudmi, ki to delajo, ki te lahko vodijo in te potem tudi prizemljijo. To ni nekaj, kar je kul. Jaz to ne promoviram kot nekaj, kar je kul, niti si ne bi upal, ker spoštujem medicino, spoštujem stare vede, spoštujem astrologijo in zato tudi nikomur ne priporočam takšnih orodij. Vsak more do tega priti sam in se za to tudi sam odločiti.

Ostala orodja, ki bodo pomagala pri tem, da greš globlje vase, da se bolj spoznaš: eno je teorija seveda, da se začneš izobraževat o teh tematikah, da prebereš kakšno knjigo od Eckharta Tolleja ali Don Miguel Ruiza. Take knjige, ki ti bodo dale nek pogled oziroma ti bodo razložile stvari iz neke druge perspektive. Ampak glavno delo se pa začne s tem, da začneš biti sam s sabo – sediš v tišini in rataš opazovalec. In ta je težka, da se ti ločiš od svojega uma in začneš dojemati, da so vse, kar se v tvoji glavi dogaja, samo misli. Takrat ugotoviš, da skozi celo tvoje življenje, odkar se spomniš, odkar obstajaš, je vedno prisoten nek glasek, ki te nagovorja.

Ta glasek se vedno spreminja. Nikoli ni bil isti. Ampak tisti, ki posluša, je pa že od vedno isti. To si ti. Ti si poslušalec in opazovalec. Tisti glasovi, ki jih poslušaš, so samo programčki, ki so ti dani v delu življenja, da ti omogočajo, da boš preživel oziroma da boš prišel na tisto naslednjo raven. Temu rečemo tudi ego. In tudi teh je več oziroma se sproti spreminjajo zato, da nas ohranjajo pri preživetju in da zaradi njega lahko vse razvijamo dalje.

Ko se enkrat ljudje nehamo ukvarjati z našimi lastnimi mislimi in se pripenjat na njih, takrat lahko rečemo, da se poglobimo vase, v svoje občutke in takrat začnemo čutiti.

Takrat se dejansko šele zavedaš, da gre tvoja pozornost lahko tudi na občutke v telesu. V srce. Tukaj je eno lepo orodje, ki pomaga obdržati pozornost – joga. Ko zmoremo pozornost v naših mislih se začne transformacija. Tišina je zdravilna. Tišina je nekaj, kar ti omogoči, da se um odpočije, zato je spanec za nas tako pomemben. To je še eno orodje, da si urediš urnik spanja.

Sprehodi v naravi. Koliko časa preživim v naravi? Kako zavestno diham? Tukaj so dihalne tehnike, ki so preproste. Globok vdih in daljši izdih. Narediš jih pet vsak dan in boš že takoj bližje temu, kar dejansko si, kar dejansko čutiš. In potem, tako kot si sama lepo ugotovila, to je življenjski proces in se samo orodja nalagajo eno na drugo. Je pa treba prevzeti odgovornost za svoje počutje in čas.

• Bi rekel, da so tudi tvoje delavnice eno od orodij?

Moje delavnice so orodjarna. Ti tja prideš iskat orodje, ki je zate. Ti se boš sam odločil katero orodje je zate, ti ga boš sam izbral. Če se zdi, da tukaj govorim zelo veliko, na delavnicah govorim zelo malo. Jaz poslušam. Jaz dam ljudem prostor. Jaz dam ljudem možnost, da pridejo redefinirati, kako bi radi živeli in ko jih orodje pokliče, jim ga jaz predstavim, če ga znam predstavljati. Jaz delam samo iz svojih izkušenj, teorije na tej delavnici ni. Je samo odnos med nami in odnos med njimi samimi. Iz tega ven se potem začnejo kreirati vprašanja: “kaj si jaz res želim? Iz česa bi rad gradil?”

Enkrat, ko so ljudje pripravljeni biti sami do sebe iskreni in sprejmejo, da ne rabijo nič drugega kot to, kar jim je bilo v tem trenutku dano, potem lahko začnejo delati premike.

• Kaj je zate uspeh?

Zelo dobro vprašanje, ki ga tudi jaz vprašam na delavnicah. Vsakomur uspeh pomeni nekaj drugega. Meni je uspeh svoboda. Uspeh je, da imam svobodo lastnih odločitev do lastne izbire dela, do lastnega razpolaganja s svojim časom. Uspeh mi je, da sem ustvaril dom, da sem ustvaril družino. Da delam na odnosih v družini, tako da izhajam iz sebe, da se učim, komuniciram. Da se učim biti boljši mož, da se učim biti boljši oče oziroma da se sploh učim biti oče.

Uspeh, če ga najbolj posplošim je, da sem odkril, kdo sem v resnici.

In sprejel, da se lahko tudi to še spremeni. In da sem točno to povezal s tem, kamor namenjam svoj čas in fokus. Da je v to usmerjena moja energija tudi, ko govorimo o finacah. Da znam obratovati na ta način, da se nalagajo in da bom lahko gradil še naprej z minimalnim vložkom svojega časa v operativo.

• Se pravi, da je tvoj čas poravnan s tvojimi vrednotami in da s tem lahko tudi preživiš?

Ja in ta občutek, da je ta odločitev moja. Zame je res velik uspeh, da sem že na tej točki v življenju, kjer lahko sam razpolagam z vsemi in me ni strah, da ne bi imel plače.

• Mislim, da je v naši družbi predvsem ta strah tisti, ki ljudi drži v situacijah v katerih niso zadovoljni.

Bolečina trenutne situacije je premajhna, da bi prevladala potrebo po spremembi.

• Pa smo spet pri težkih življenjskih preizkušnjah … Tako, krog je sklenjen.

Več o Juretu Laharnarju izveste na spletni strani, Underdog podkast lahko spremljate na YouTube kanalu.

Foto: Instagram (@underdogpodkast; @jurelaharnar)