Intervju: “Če si bolj odprt človek, ki se hoče razvijati, so potovanja definitivno nekaj, kar te razvije.” – Andreja Počkaj

Za Andrejo Počkaj potovanja niso samo destinacije, temveč gre za transformativno potovanje na poti samoodkrivanja, povezovanja in rasti. Kot kopilotka popotniškega podkasta Ta nori svet, Andreja ujame duh solo potovanja na način, ki še posebej odmeva med ženskami. Njen prizemljeni pogled in odkritosrčno pripovedovanje navdihujeta poslušalce, da pogumno raziskujejo svet in se osvobodijo stereotipov o (solo) potovanjih.

Od živahne kulture Indonezije do mističnih pokrajin Islandije Andreja je potovala daleč naokoli – obiskala manj obljudene kraje, kot sta Uganda in Ruanda, kjer je s svojim nedavnim obiskom počastila spomin na svojega očeta. Njene pustolovščine zajemajo svet, od živahnih ulic Bangkoka do oddaljene lepote Bolivije, in vsaka destinacija ji omogoča globlje razumevanje sebe in sveta okoli sebe.

V tem intervjuju Andreja spregovori o tem, kaj so jo samostojna potovanja naučila glede soočanja s strahovi, izbire destinacij in kako so jo te izkušnje spremenile. Izziva konvencije, kljubuje pričakovanjem in ponuja pogled, ki se zdi osvežujoče iskren in surov. Potopimo se v Andrejine zgodbe, vpoglede in trenutke, ki spremenijo življenje, zaradi katerih je njeno potovanje navdih za ženske vsepovsod.

• Za začetek nam zaupaj, zakaj so te potovanja toliko pritegnila?

Pogosto sem sanjala, da bi kam šla, ker se mi je zdelo, da moram videti in raziskati svet, da stagniram tukaj in da mi je Slovenija oziroma Ljubljana premajhna. Ko sem začela potovati, se je na različnih poteh prebudila ena druga Andreja. Tista, ki gre izven rutine. Bila sem tako navdušena nad njo in je včasih sploh nisem prepoznala.

Sedaj skušam to svobodo, ki jo imam na potovanju, prenesti tudi v vsakdanje življenje.

Tudi neka izraznost, ki jo tam dam iz sebe, je nekaj, kar tukaj skušam vnesti v običajno življenje. To, da grem v muzeje, v galerije, da delam neke posebne stvari, ne samo, da grem iz A v B – kuča, posao, kuča, posao – to so mi dala potovanja, to neko drugo Andrejo, ki je bila željna nečesa novega. Jaz namreč nisem rutinski človek.

• Lahko najdeš še kakšno razliko med tisto Andrejo preden je potovala, s to Andrejo danes, ki sedi pred mano?

Tista Andreja prej je bila torej zelo rutinska, tudi nerada je spoznavala ljudi – bala se je vprašati nekoga sredi ulice za pomoč. Danes sem veliko bolj odprta in nimam težave komunicirati z drugimi ljudmi. Včasih sem hodila po vedno istih placih, se družila z vedno istimi ljudmi, potem pa greš na potovanje in si odvisen od neznancev in seveda še najbolj od samega sebe, zaradi česar sem ugotovila, da me ta rutinskost preveč definira.

Prej sem bila tudi preveč omejena. Ko se je zaključeval dopust, sem bila razočarana. Ko sem prišla nazaj v službo, se me je vedno lotila popotniška depresija. Potem pa mi je počasi prišlo v kri, da tako kot sem na potovanju, sem lahko tudi doma. To je rezultat refleksije. Večkrat sem se vprašala, kaj je razlika med to in ono Andrejo in zakaj ne more biti Andreja isto srečna doma, kolikor je srečna nekje bogu izza nogu.

• Veliko se pogovarjam s popotniki, a tokrat prvič slišim, da je nekdo uspel umiriti ta wanderlust in občutke iz popotovanj uspešno prenesti v življenje doma, izven vznemirjenja potovanj.

Spremeniš se kot človek, ker ko potuješ, si prisiljen v neke situacije, v katere doma pač nisi. Veš, tudi iznajdljivost se mi zdi pomembna. Tam se moraš znajti. Jaz sem že izgubila potni list, pa zamudila letalo, odpovedala hotel … You name it! Veliko nevšečnosti, a nikoli nisem zapaničarila. Tukaj pa bi zapaničarila, ne vem, zato ker bi zamudila avtobus. Se mi zdi, da običajno več paničarim, kot pa, da sem fleksibilna in sprejemljiva do izzivov.

Ja, znajdem se tudi, vse bolj se znajdem. Vem, kaj v določeni situaciji narediti, nič več me ni strah. Tega strahu sem se znebila. Ko ne potuješ, si v nekih kalupih, ki so začrtani zate že od otroštva.

Če si bolj odprt človek, ki se hoče razvijati, so potovanja definitivno nekaj, kar te razvije, do neke meje seveda. Ker potencirajo vse skupaj, ker je doživljanje bolj intenzivno.

• Se strinjam, na poti se ti v treh tednih lahko zgodi več kot doma v celem letu.

Veš, meni tudi ni več bedno na primer rezervirati hotela en dan vnaprej. Prej sem bila pa tako »o moj bog«, a veš, 14 dni prej, tudi mesec dni prej sem imela rezervirano vse. Saj na koncu ni razlike več kot sto evrov.

• Bi potem reka, da si postala tudi bolj spontana?

Ja, veš da res. Sem bila že prej spontan človek, ampak zdaj sem še toliko bolj. Bolj sem bila organizirana kakor spontana, zdaj pa se mi zdi, da sem in organizirana in spontana, ker je kar dobro za potovanja, da se lahko prepustiš.

• Se mi zdi, da pri nas v Sloveniji še vedno obstajajo neki predsodki ali pa strahovi, ko govorimo o solo potovanjih. Ti imaš »jajca«! So kakšne osebnostne prepreke, čez katere si morala, da si danes v potovanjih tako svobodna?

To je zanimivo vprašanje, ne vem, če me je že kdo to vprašal. Kaj jaz vem … Ja, jaz sem kar šla v ta flow. Celo življenje sem se ukvarjala s tem, kako sem videti, kaj bodo drugi rekli, pa kako bo. Zato sem imela tudi motne hranjenja pa veliko težav s samopodobo. Še zdaj jo imam. Zelo veliko je treba delati na tem, da imaš zdravo samopodobo.

Ko sem začela potovati, mi je to ušlo iz glave, kaj bodo ljudje rekli, ker grem sama.

Šele zdaj so se začeli ukvarjati s tem, ali pa jaz nisem slišala tega glasu, ker sem samo sprejela, da na začetku niti bila moja izbira, da grem sama. Jaz sem samo imela opcijo, ali grem sama ali pa sploh ne grem. Ker pač ni bilo nobenega, da bi šel z mano, vsaj ne na način, kot sem jaz hotela iti. In potem sem šla, ne glede na to, kaj je, kdo mislil.

Kar se tiče teh predsodkov ljudi, pa so to neke stvari, ki so v ljudeh, ker se oni bojijo. In zato je tak človek, ki gre sam, zate strašljiv.

To več pove o drugih, kakor pa onih, ki potujemo sami. To ne pomeni, da bom jaz za vedno ostala samska ali pa, da bom sama potovala do konca življenja. Tako zdaj potujem. Tako mi je zdaj všeč in se čisto požvižgam na vse! Vsak si izbira svoje življenje in vsak gleda zase, kdo je. In če noče nikamor iti, pač doma ostane zadovoljen.

• Si dejansko kdaj bila v situaciji, ko te je bilo res strah ali pa ko si se počutila zares samo?

Mislim, da ni potovanja, kjer ni bilo kakšnega trenutka, ko sem si rekla »kaj pa jaz zdaj sama tukaj, kaj, če se mi kaj zgodi«. Ko nekje zadaj zaslišiš človečka, ki ti reče »a te ni strah Andreja? A te ni? Zakaj te ni?« Vedno, kamorkoli grem.

Zdaj me ni več strah osnovnih stvari, kot na primer ali bom zamudila let. To me je bilo vedno strah, ampak pač zmeraj pride nov. Še zmeraj se vse lahko reši, ali pa bom ostala doma. Ne vznemirim se ali bom izgubila potni list. To se mi je že vse zgodilo, tako da tega me ni strah. Prav strah me je, da mogoče pridem nekam, kjer mi lahko nekdo nekaj naredi. Mogoče sem preveč zaupljiva do ljudi. Sem zelo zaupljiv človek. Sicer se tukaj lepo zanašam na svoj notranji občutek, na intuicijo, da pač vem, in najdem ljudi, ki jim ta energija odgovarja.

Seveda so me ljudje tekom življenja večkrat razočarali in vse to je nekaj običajnega, ampak vseeno se mi zdi, da če zaupam sebi, zaupam, kam grem, da ne bom šla nekam, kamor ni najbolj fino iti kot ženska solo popotnica.

• Pa imaš kakšno takšno zgodbo?

Takšna situacija se mi je zgodila v Panama Cityju. Nisem pričakala, da je to mesto, kjer je veliko kriminala. Ko se zmrači, so ulice polne policistov, predvsem takšnih, ki so oblečeni v polno bojno opremo z orožjem. Ko to vidiš, te malo stisne. Že ko sem prišla v hostel, je bil zunaj bil varnostnik s pištolo. Skupino novozelandskih fantov sem prosila, da mi razloži, kako do prve restavracije, ker da, so šli sami do prvega McDonald’sa.

Takoj so me posvarili, da je to res nevarno mesto, in naj pazim, kje hodim. A so me poslali v napačno smer.

Že tako preplašena nad njihovim opozorilom, sem po ulicah hodila praktično sama in se počutila izredno tesnobno. A na vsak način sem želela v staro mestno jedro, zato sem prve turiste na ulici še enkrat vprašala za smer. No, izvedela sem, da sem hodila v napačno smer, v nevarni del mesta, med tem, ko je bil center izredno živahen in lep – ti fantje sploh niso vedeli kam so me poslali.

Kar hočem povedati, je, da lahko zaupaš drugim ljudem, lahko pa poslušaš svoj občutek. Ljudje te lahko, sicer v dobri veri, po nepotrebnem preplašijo.

• Kako pametno je torej upoštevati priporočila drugih? To se mi zdi zelo osebna stvar. Kako ti doživiš eno mesto, eno lokacijo, eno destinacijo, eno državo ali pa regijo – vsak človek gleda iz svoje perspektive, iz tega, kar je njemu všeč, kako on doživlja stvari.

Ja, lahko se zanašaš samo nase, samo potem moraš biti človek, ki je že veliko prehodil. Nekaj izkušenj potrebuješ za sabo, da veš, kam in kako.

Včasih, ko sem bila mlajša, sem pogledala Lonely Planet in tistih pet top stvari, ki si jih moraš ogledati. Zdaj gledamo na TikToku pet must-see stvari. Seveda, nekateri so malo leni in bodo šli pogledat samo to in tudi jaz velikokrat grem, ampak grem pa pogledat tudi kaj drugega. Vedno poslušam priporočila za restavracije in podobno, ampak se potem sama odločim, ali to upoštevam. Od nekoga, ki je v celem življenju bil samo na 6 krajih, verjetno da ne.

• Kako pa gledaš na družbena omrežja in tip popotnikov, ki svoje destinacije izbirajo na podlagi Instagramabilnosti?

Jaz gledam na to tako: živi in pusti živeti! Ne sekiram se, vsak človek gre tja, kamor sam hoče in mislim, da je bolj pomembno to, da ljudje sploh kam grejo, da se opogumijo – to pozdravljam, pa četudi je samo top 5 stvari. Vsaj šli so iz Slovenije, razprli so krila, pa tudi če so tam dali denar za restavracijo z Michelinovimi zvezdicami in se slikajo na vseh istih punktih, kjer je slikanih že milijarda ljudi. To je njim pomembno, nama je pomembno kaj drugega.

Če si ne upaš ven iz cone udobja, se mogoče kot človek bolj počasi razvijaš.

Lahko greš jest v Michelinove zvezdice, lahko pa greš k nekomu na ulici – oboje je kultura, a vsaka zelo drugačna. Meni so se vsi čudili, ko sem hodila po Aziji in jedla samo na ulici: »a to se nikamor ne usedeš?« Meni je bilo pa to najbolj zanimivo. Ampak eni ljudje imajo veliko strahu, recimo do tega, da bi se zastrupili. Mislim, da ne poznam popotnika, ki se nikoli ni zastrupil s hrano. Pa kaj potem!? To je v bistvu psihologija, da greš čez neke mentalne prepreke.

Meni ni lepo gledati teh slik. Zdaj sem kontradiktorna, ampak ni mi lepo gledati vse to eno in isto – ta kalup.

Naša življenja so kalupirana, vsi delamo isto, vsi hodimo na iste destinacije, gledamo iste stvari.

Ampak če samo toliko zmore neki človek, je to lahko dovolj in samo spremljajo druge, ki pokažejo nekaj več življenja. Jaz imam sledilce, ki niso nikoli nekam šli in mi to tudi napišejo, da jim je samo lepo spremljati, ko kam grem.

• Jaz na primer šele sedaj dobro razumem razliko med ljudmi, ki potujejo, in tistimi, ki gredo na dopust.

Tukaj smo spet samo ljudje. Spet bom malo obrnila na psihologijo, ampak če ti malo poznaš sebe, veš, kaj rabiš. Ko sem bila še zaposlena in sem imela omejen dopust, sem šla dopustovat, ampak sem tudi takrat potovala, meni to nikoli ni bil stres. Bolj sem bila napolnjena, ko sem prišla nazaj. Bolj, kakor pa, če bi nekje ležala. Včasih se mi je zdelo na kakšni lepi plaži, da bi tukaj lahko malo dlje ležala, ampak zdržim eno popoldne, potem pa mi je dolgčas. Gledam vse tiste ljudi, preberem kakšno stran knjige, potem pa grem dalje. Vseeno mi je, ali sem na lepi plaži v Indoneziji ali pa na Krku, saj so tam tudi lepe plaže. Saj veš, kaj mislim – nobene razlike ni. Ne obsojam pa nikogar, vsak izbere svoj način.

• Na kakšen način pa izbereš svojo naslednjo destinacijo?

Hehe, evo povem, kaj sem naredila v soboto: odprla sem Google Maps na telefonu in sem samo podrsala po zemljevidu in naključno ustavila – sem bi šla rada! Ustavila sem se na Maroku, in ker sem tam že bila, mogoče ne bom šla prav zdaj.

• Maroko je kar intenzivna destinacija. Kaj pa sicer? Imaš kakšne parametre izbire? Zakaj si se odločila za Afriko?

Za v Afriko sem gledala že nekaj časa. Zmeraj sem se je bala. Mi imamo neke ustaljene infrastrukture, poznamo te stvari, tam pa je čisto drugi sistem. Za to destinacijo moraš biti malo bolj zrel popotnik, ne začetnik. Moraš se bolj poznati, moraš biti malo bolj iznajdljiv in dolgo se mi je zdelo, da nisem pripravljena. Sicer sem že bila prej v Afriki, v Tanzaniji in Maroku, ampak Uganda in Ruanda sta vseeno nekaj drugačnega.

To sem že večkrat povedala – povezano je bilo z očetovo smrtjo. Zelo sem si želela videti gorile, ki sva jih skupaj občudovala.

Po njegovi smrti sem se spraševala, ali takšno potovanje ustreza mojemu psihofizičnemu stanju, ali sem sploh pripravljena, da grem, ali bo to tudi meni kaj več dalo? Uganda in Ruanda sta se poklopili v najbolj pomembnem času. To je bila slučajno drugačna izbira, ni bilo naključje, bilo je zbrano z namenom.

• Koliko potem dejansko načrtuješ?

Vsa ta potovanja, to je toliko enih trenutkov, ki jih pač ne moreš načrtovati. Toliko stvari se ti zgodi, bodisi dobrih ali slabih.

Potem ko gledaš za nazaj, stvari dobijo perspektivo in veš, zakaj se je kaj moralo zgoditi. Lahko greš nekam z jasnim namenom, pa se potem stvari odvijejo čisto drugače. Na tebi pa je, da se prepustiš. Če si pustiš!

Nič nimam proti ljudem, ki potujejo z agencijami. Še enkrat bom rekla: vsak se sam odloči in hvala bogu, da sploh kam grejo. Ampak ni isto! Ko si z agencijo, je vse naprej pripravljeno. Nimaš prostora, samo greš za čredo.

• Kot solo popotnica ti verjetno ni potrebno delati veliko kompromisov? Si pa zato več časa sama?

Lani sem bila v Romuniji, v obdobju, ko sem bila psihično zelo zelo slaba. In v tem času tam nisem spoznala nikogar. Samo morala sem biti sama nekje drugje. To sem potrebovala za svoj proces zdravljenja – da malo hodim po gradovih, gledam druge reči in diham drugi zrak. Včasih je to, da si sam, potrebno. Da pustiš sebi, da si to, kar si. Če se mi kak dan zdi druženje utrujajoče, sem lahko sama. Spet drug dan sem lahko super družabna in grem s celim hostlom na večerjo.

Takoj, ko si v skupini, je potrebno prilagajanje. Tudi, ko je družba fina, se zgodi, da trije želijo nekam, dva pa ne. V tej situaciji vedno pomislim: okej, na svojem potovanju sem, svoj denar koristim, svoj čas in energijo – kaj zares hočem početi?

Drugače je, če grem z družinskimi člani, na primer z mamo, sestro in nečakinjo smo pred kratkim bile v Rimu. To potem vzameš v zakup, da si omejen. S tabo je otrok in s tabo je starejša gospa. Ne gre več samo zame. Ko pa grem sama, gre samo zame. Ko si sam, bolj podrobno naštudiraš stvari, bolj se povežeš. Ko pa si z nekom, si kar v nekem mehurčku.

• Pred kratkim sem bila z bratom na Japonskem in oba sva priznala, da sva se imela najbolje takrat, ko sva šla vsak po svoje, pa čeprav sva oba introvertna in je bil on sploh prvič na kakršnem koli potovanju.

  Če bi morala bistvo potovanj strniti v eno življenjsko lekcijo, kaj bi bila?

Da je najbolj pomembno zaupati sam sebi. Se mi zdi, da to je največ, kar lahko vem. To te naučijo predvsem solo potovanja.

Premalo se imamo radi, premalo si zaupamo.

Včasih se prav ustavim, ko kakšno stvar naredim in pomislim na to, kaj sem razmišljala, preden sem to storila. Kaj je bil povod? Kaj je bila prva misel? Po navadi, če ne odreagiram na prvo misel in preveč premlevam, hitro spoznam, da bi bilo najboljše, da bi se že od začetka poslušala, kaj je povedala intuicija. To se moraš naučiti.

• Se strinjam! A ko potujem sama, je teh odločitev na dnevni bazi ogromno – kaj bom danes jedla, kje bom spala, itd? Včasih dobim kar nekakšno odločitveno paralizo.

Hitro se lahko zaciklaš, še posebej pri izbiri nočitve, kjer je ponudbe res veliko in niso vse dobre. Pred kratkim sem izbirala nastanitev v Črni gori, kjer cene res niso nizke, in sem se spraševala, kaj mi je bolj pomembno: razlika 100 evrov lahko pomeni, da si s tem pokrijem že cel najem avta.

• Prioritete.

Na koncu ugotoviš, da je vsaka odločitev razmeroma dobra. Ne bo vedno perfektna, ampak vse je neko ravnovesje, vse odločitve so sestavni del potovanja. Zgodilo se bo tako ali drugače.

• Potovanje je …

Najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju.

Foto: Instagram (@andreja.pockaj)