Intervju: “Naši modni oblikovalci večinoma šivajo sami doma v svojih dnevnih sobah in na tak način poskušajo zagnati svoje blagovne znamke.” – Irina Milijić, Tvornica

Kot novinarka in urednica, ki našo domačo modno industrijo pod drobnogledom spremlja že skoraj 20 let, opažam da ta jadra na valovih izrednih vrhuncev in silnih padcev, le redko pluje na mirnih vodah. A prav obdobje zadnjih nekaj let se zdi, da so se sile narave nekoliko umirile in je lahko peščica tistih res zagrizenih ugledala svetlo obzorje. Da ne parafraziram preveč – uveljavili so se domači oblikovalci, izoblikovale modne skupnosti, zadruge ter kolektivi, odprle in tudi obdržale trgovine z lokalno modo, modni dogodki (čeprav redki) dajejo občutek podpore slovenskemu modnemu oblikovanju in kar je najpomembneje, ciljna publika je vse širša in bolj ceni domačo izdelavo.

O modni sceni pri nas, kako jo dojemajo tisti, ki jo soustvarjajo in s kakšnimi izzivi se soočajo, sem se tokrat pogovarjala z modno oblikovalko Irino Milijić, ki ustvarja pod znamko Neon Rabbit ter skupaj s soustanoviteljico Natašo Kolmanko vodi prodajno galerijo Tvornica v ljubljanskem Centru Rog.

• Irina, najprej nam prosim zaupaj, kaj moramo vedeti o tvoji življenjski poti, da razumemo, kdo si kot oseba in ustvarjalka danes?

Mogoče povem najprej to, da sem velik sanjač. Oseba, ki je na svoji življenjski/karierni poti ugotovila, da se vse sanje oz. misli na koncu uresničijo. Tako, da bi danes lahko rekli, da sem realist.

Skratka, sem modna oblikovalka s svojo blagovno znamko Neon Rabbit ter od nedavnega tudi solastnica trgovine s konceptom oz. prodajne galerije Tvornica v Ljubljani.

• Zakaj modna industrija, kaj te je tako pritegnilo?

Definitivno me ni pritegnila “modna industrija”. Glede na to, da se je želja po tovrstnem izražanju vzpostavila že v otroštvu, ni bilo v moji zavesti ravno nekega koncepta mode. Oblačila so mi predstavljala igro transformiranja čustev in misli v nekaj kar je postalo vidno, oprijemljivo. Spoznala sem, da oblačila vplivajo na to kako se počutim in obratno, moja čustvena stanja, domišljija in vizije so našla medij, ki jim je omogočal, da se izrazijo. Enako kot umetnik. Slikar ima platno, jaz pa tekstil.

• Kako se spominjaš svojih začetkov v modnem oblikovanju in kakšna je bila takrat modna scena v Sloveniji?

Začetki modnega oblikovanja so nastali doma, ko sem rezala mamina oblačila in jih prirejala za poplesavanje na plesišču. S pomočjo mame in tete seveda, obe sta veliki navdušenki mode. Lahko bi rekli, da sta me naučili upcyclinga. Temu takrat seveda nismo rekli tako. Vsak, ki se je želel z oblačili malo bolj izraziti je moral kaj prirediti, spremeniti, obrniti po svoje, speti s sponkami in seveda z britvico dodobra razrezati nove kavbojke. Scena je bila pestra.

• Kaj so bile največje prepreke, ki si jih v začetku svoje kariere morala premostiti?

Ahh… najprej moraš vedno premostiti samega sebe. In to večkrat. To, da zaupaš življenju in se ves vržeš v svojo strast zahteva od človeka veliko.

Sploh v primeru, ko tvoja strast zahteva ogromno in je, recimo temu, visoko rizična panoga. Biti modni oblikovalec s svojo lastno znamko zahteva veliko. Veliko denarja, še več časa, iznajdljivosti, dodatnega znanja podjetništva, zaupanja vase, samoiniciativnosti, vztrajnosti, neomajnosti in še marsikaj.

Ko zaključiš fakulteto, je v Sloveniji res težko najti službo ali pripravništvo. Se pravi se moraš zaposliti v neki drugi panogi in, če sta volja in strast še prisotni, vlagati v svojo znamko po delovnem času. To, da sem se odločila pustiti redno službo in iti svojo samostojno pot je bil zame definitivno največji korak. V takih trenutkih se najbolje spoznaš, vidiš svoja prepričanja, strahove pa tudi želje in entuziazem seveda. Totalno klišejsko, vem!

• Kako so ti izzivi pripomogli do napredovanja in razvoja svoje blagovne znamke ter danes tudi trgovine s konceptom?

Hmm… kako že gre tisti pregovor? “Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse drek, kar je črno.”

Nekaj let sem čistila Airbnb stanovanja in straniščne školjke za turisti. Ja, na nek način izziv. Po drugi strani sem pa med pranjem in menjanjem posteljnine, brisač, čiščenjem tuš kabin in vsega ostalega poslušala predavanja Joe Dispenze, Marise Peer, Richarda Rudda in še marsikoga.

2 do 3 ure na dan sem svoje misli predala sanjarjenju o svoji znamki, dvigovanju energije, ustvarjanju vizij in manifestiranju svoje realnosti. Popoldne pa sem imela še vedno dovolj časa in energije za udejanjanje idej, risanje skic, šivanje, spletni marketing in iskanje raznih poslovnih priložnosti.

• S kakšnimi izzivi se srečuješ danes?

Danes je zgodba zrasla in celo prerasla vse dosedanje sanje in vizije. Danes se s poslovnimi izzivi ne srečujem več sama. Prodajno galerijo Tvornica peljeva dve. Nataša Kolmanko in jaz. Neon Rabbit je pa stalna, hišna znamka.

Vlagava ogromno dela, seveda. To, da ustvariš svoje delovno mesto, da si sam svoj šef in hkrati prevzameš vloge, še najmanj treh zaposlenih zraven, ni enostavno. Moč lastne volje, potrpežljivost in hkrati hitra odzivnost na vse možne situacije, zaupanje v življenje in vase, konstantno vzpostavljanje harmonije med idejo in izvedbo, samorefleksija in intuicija zaokrožijo stvar v celoto.

• Glede na specifičnost našega trga modne industrije, kako ti kot njena soustvarjalka vidiš trenutne razmere in kje vidiš prostor za izboljšave/rešitve?

Naša modna industrija komajda zasluži naziv industrija. Naši modni oblikovalci večinoma šivajo sami doma v svojih dnevnih sobah in na tak način poskušajo zagnati svoje blagovne znamke. Tisti, ki na trgu vztrajajo že nekaj let, prodajajo svoje kolekcije v kateri izmed redkih trgovin s konceptom v Ljubljani. Bolj entuziastični izkoristijo kakšno priložnost za pop-up predstavitev in prodajo v tujini ter se tam udeležijo modnih revij in sejmov.

Zavedanje in še večja podpora slovenske publike in investitorjev bi vsekakor pripomogla k izboljšanju stanja.

• Zaradi majhnosti trga ima le redki modni oblikovalec možnost lastne znamke in trgovine. Rešitev so zadruge, kolektivi in trgovine s konceptom kot je Tvornica. Kaj je vaše poslanstvo?

Že pred začetkom sva temu posvetili veliko pozornosti in nastalo je sledeče:

“Tvornica je prodajna galerija slovenskega oblikovanja in umetnosti. Je prostor kjer se tvori, ustvarja in prodaja. Svoj čas posvečamo kvalitetni ročni izdelavi ter prodaji slovenskih oblačil, nakita, modnih dodatkov in umetnosti. Povezujemo domače oblikovalce, odpiramo možnosti za predstavitve raznih ustvarjalcev, soustvarjamo kulturne dogodke in obiskovalcem omogočamo, da skozi našo ponudbo najdejo svoj izraz.”

To je zgolj osnova, poslanstvo in vizija se po najinem mnenju potem še oblikujeta in razvijata tudi sproti.

• Kako vidiš vpliv medijev in socialnih omrežij na razvoj naše modne industrije?

Socialna omrežja po najinem mnenju veliko pripomorejo k prepoznavnosti znamk, kar se tiče medijev pa žal dostikrat ne posvečajo dovolj pozornosti še neuveljavljenim slovenskim oblikovalcem.

• Oblikovalci nimajo ravno veliko priložnosti predstaviti svoje delo. Kako ti vidiš pomen in pomanjkanje modnih dogodkov pri nas?

Za izvedbo raznih modnih dogodkov je potrebno veliko časa, dela in predvsem denarja. Pri nas za tovrstne dogodke težko najdeš kakšen državni razpis. Glede na to, da “industrija” ravno ne cveti, tudi ni veliko podpore sponzorjev. Potrebno je plačati najem prostora, luči, glasbo, manekene, maskerje, lahko bi naštevala še in še… Na koncu vse to plačajo oblikovalci sami, največkrat zavoljo zaposlitve v čisto drugem sektorju. S tem zavedanjem v Tvornici redno prirejamo dogodke, s katerimi predstavljamo slovenske oblikovalce.

• Obstajajo institucije, ki podpirajo modno industrijo pri nas? Bi država morala priznati modo kot obrt, ki je enakovredna drugim dejavnostim in pri njenem razvoju aktivno sodelovati?

Institucija se mi zdi mogoče preširoka beseda, obstajajo pa manjše različice, katere so večinoma ustanovili oblikovalci sami, kot npr. zavodi, zadruge in podobno. Recimo Univerza v Ljubljani, kot ena večjih institucij, naredi veliko ob večji podpori države bi pa vsi lahko naredili več.

• Lahko danes modni oblikovalec v Sloveniji živi samo od modne industrije?

Lahko. Vse se da. Sicer, če živi lahkó ali težkó, je pa druga stvar.

• V modi se vse več govori o trajnostnih praksah, tak občutek imamo vsaj, ko se pogovarjamo z modnimi ustvarjalci – kakšne pa so stranke? Se zavest dviguje, razumejo koncept kakovosti pred količino, cenijo ročno delo in unikatnost?

Z velikim veseljem rečem, ja. Stranke, ki pridejo k nama v Tvornico cenijo kvaliteto, unikatnost in dejstvo, da so oblačila in modni dodatki delo nadarjenih posameznikov, ki v te izdelke vlagajo sebe in temu posvečajo svoje življenje.

• Kaj pa vintidž in second hand moda pri nas? V tujini so to že uveljavljene prakse in ne gre samo za trend.

V omari imam kar nekaj second hand kosov. Včasih si dobil oblačila od starejših bratov, sester ali pa je prišla soseda na obisk s polno vrečo oblačil. Splet okoliščin pač. Veseli me, da je danes to postal življenjski slog in stil oblačenja.

• Kaj pa sicer kultura oblačenja v Sloveniji? Se bojimo izstopati? Smo preveč v svoji coni udobja? Se zavedamo kodeksov oblačenja in vrednosti, ki jo imajo elegantna oblačila?

Mah… very loše je vse to 😉 Izgleda, da se res bojimo izstopati. Kultura oblačenja je odraz mentalitete družbe, Slovenci imamo prioritete drugje.

Govorim posplošeno seveda, to kar vidiš vsak dan na ulici. Obstajajo izjeme, ki me vedno navdušijo in razveselijo. Zadnje čase na modnih revijah, kulturnih in družbenih dogodkih opažam svojevrstnost, unikatnost, drznost, igrivost in vedno več oblačil slovenskih oblikovalcev.

• Česa si želita več in česa manj?

Več sproščenosti, manj strahu.

• Moda je…

Način izražanja sebe preko barv in oblik… je prva oprijemljiva vidna forma, ki neposredno nakazuje naša občutenja ter izrisuje osebnost.

Foto: Mihaela O. Majerhold, Tadej Kreft, Instagram (@tvornica_lj; @neonrabbitfab)