Poznamo jo kot eno najlepših regionalnih manekenk. Na začetku pomladno-poletne sezone smo z njo preživeli dan na kmetiji oz. dan na snemanju. Bilo je razburljivo, zabavno in nepredvidljivo, o čemer bomo govorili kasneje. Nastal je modni editorial, ki prikazuje pogumno, neustrašno, divjo, izjemno profesionalno in odprto žensko. V tem intervjuju je šla še korak dlje in se slekla do kože – vizualno in emocionalno. S Suzano Horvat se iskreno pogovarjamo o vsem – temni plati manekenstva, predsodkih, s katerimi se sooča še danes, padcih v karieri, sobivanju, ki si ga ni upala, prostovoljstvu in novih strasteh.
- Živeli ste na različnih lokacijah po svetu, najdlje pa v Parizu. Kaj vam je Pariz prinesel, ko govorimo o poklicnem delu kariere?
Že od svojega petnajstega leta živim in delam kot profesionalni model v tujini. Na začetku je bilo moje življenje razpeto med New Yorkom, Parizom, Londonom in Milanom. Bila so tu še druga mesta, a ta štiri so moja glavna življenjska šola, hkrati pa so me opredelila kot manekenko. Čez čas sem se odločila, da bo moja baza Pariz, saj je zame simbol mode, ljubezni in hedonizma. Naučil me je potrpežljivosti, pomena lepote, zmernosti in sloga, ki mi ustreza. Njegovi prebivalci so specifični, dostojni, a strastni, ko gre za modo, hrano, vino in obnašanje. Parižani ne oproščajo, zato je treba pravila upoštevati, težko delo pa prenašati z nasmehom. Drama in problemi se rešujejo med štirimi stenami in nikoli na snemanju.
- Kaj vam je Pariz prinesel na osebni ravni in zakaj ste se odločili za vrnitev na območje nekdanje Jugoslavije?
Pariz bo vedno moje mesto. To mesto me je vzgojilo in izoblikovalo v žensko, kakršna sem danes. Toda po dolgih letih, preživetih v tujini, sem spoznala, da so prostori ex-YU tisti, kamor spadam. Pri tej odločitvi mi je pomagala tudi korona. Sprva je bilo vse proti moji volji, kasneje pa mi je tak način življenja postal všeč. Končno nisem več tujka, turistka, tudi zdaj ne, ko sem v Beogradu. Poleg tega sem spoznala čudovite ljudi v modni industriji, tako v Zagrebu kot v Beogradu, ta kombinacija me je pritegnila, da sem se vrnila. Trenutno sem bolj v Beogradu, saj sem se pred kratkim odločila za nov preobrat v svojem življenju in tako našla svojo novo agencijo Mother Agency J’s Management, ki jo zastopa Jelena Ivanović. Tudi sicer se nagibam k spremembam in zapuščanju cone udobja, zato je v mojem primeru prihod/odhod povsem normalen pojav. Kdo ve, kje bom čez dve, tri leta (smeh).
- Kaj bi bili, če ne bi bili model?
Iskreno povedano, nikoli si nisem želela biti manekenka. Toda življenje se zgodi in mi se mu prilagajamo. Z manekenstvom sem se začela ukvarjati zato, da bi zaslužila dovolj denarja za šolanje in nakup fotografske opreme, da bi postala fotografinja. A očitno je imel Bog takrat druge načrte in tako sem postala profesionalna manekenka.
- Kateri poklicni uspeh je bil za vas najpomembnejši?
Moj najljubši projekt je tisti, s katerim sem največ zaslužila. Delala sem pet let – od televizijskih oglasov, reklamnih panojev do katalogov, spletnih strani. Z zaslužkom sem pokrila vse življenjske stroške, zgradila hišo, kupila zemljišča, kar je moj način varčevanja, ki se je že po nekaj letih obrestoval. In moja želja je, da bi to delo opravljala do 101. leta (smeh). Druga želja je želja vsakega profesionalnega modela ‒ biti na naslovnici pomembne revije, kot je Vogue.
- Kdo je Suzana Horvat, ko ni manekenka? Kako preživlja dan, kaj so njene strasti, hobiji, kaj počne v prostem času?
Suzana je diplomirala iz marketinga, družbenih medijev in odnosov z javnostmi. Tako da v vsem vidim priložnost za ustvarjanje in posel. Vsake toliko si omislim nove projekte in čakam na priliko, da se pokažem v novi obleki. Delo prostovoljke opravljam, ko mi čas to dopušča. Znana sem po tem, da jemljem živali z ulic in jih posvojim. Berem veliko, včasih tudi tri knjige na mesec. Nenehno delam na sebi, saj si prizadevam biti najboljša različica sebe. Vsake toliko se vpišem na kakšen tečaj, ker uživam v učenju novih stvari. Rada imam naravo in šport, zato tudi tam premikam svoje meje. Rada prenavljam in urejam bivalni prostor, zato imam v rokah vedno valjček, kladivo ali lopato. Moj najnovejši hobi je fotografija, zaradi katere sem prišla v Beograd. Natančneje, asistirati in se učiti od vrhunskega fotografa Mirka Tabaševića, boga svetlobe (smeh).
- Katere svetovne kampanje bi izpostavili kot najboljše, ne da bi bili sami del nje?
Sem stare šole, zato mi devetdeseta predstavljajo pojem manekenstva, fotografije in ustvarjanja. Tako kot kampanje Calvina Kleina. To so bila leta, ko je bilo vse bolj živo, mogočno, nedotakljivo in edinstveno. Všeč mi je obdobje Kate Moss, ki je revolucionirala manekenstvo in začela s poziranjem brez meja.
- Katere svetovne oblikovalce najraje nosite?
Občudujem kreacije Elie Saab, Alaïa, ki sem jih nosila na snemanjih. Zasebno jih ne nosim, saj je moj življenjski slog dinamičen in sem nenehno v gibanju. Posledično raje izberem preprost look – kavbojke in belo majico. Znamke, ki jih najpogosteje nosim, so Acne Studio, IRO Paris, Levis, Maje, The Kooples, Helmut Lang in podobno. Seveda hodim v Zaro in H&M, kjer kupim basic kose, a ne sledim modi, raje si izmislim kak svoj slog. Pogosto sem tudi na moškem oddelku in večinoma kupujem moške kavbojke, majice, srajce…
- Med snemanjem za Journal ste padli s konja, kakšna smola se vam je v karieri še pripetila?
Na modnih revijah in med snemanjem sem med skakanjem v visokih petkah padla stokrat, s konja pa samo enkrat (smeh). Sem športni tip, tako da tudi ko padem, padem s slogom in hitro vstanem (smeh). Praske in žulji se celijo, to je vse del posla. Neprimerno bolj boleča so bila snemanja, kjer je bilo prisotno verbalno oziroma psihično zlorabljanje, tega je bilo preveč. Od nekaterih si še vedno nisem opomogla. Smola je, ko imaš na snemanju neobčutljivo in hladnokrvno ekipo – takrat še tako udoben stol boli bolj kot sto padcev s konja.
- S katerimi predsodki se najpogosteje srečujete?
Vse to je le delček tega, kar prestaja manekenka na začetku svoje kariere. Občutku nemoči, ki ga je pustilo delo v tujini, sledi vrnitev domov, in ko že misliš, da si končno obkrožen s svojimi ljudmi in da si varen, ti življenje primaže novo klofuto. Nastopijo predsodki in nova doza omalovaževanja in žaljenja. Vsaka manekenka je izpostavljena kritikam, da je lahka ženska. Zraven spada še prepričanje, da je domišljava, ne pretirano pametna, razvajena, nesposobna in podobno. Na začetku sem se branila in pojasnjevala, ampak kar koli naredim, ne morem vplivati na mnenja drugih ljudi. Zato živim svoje življenje, delam in se borim kot vsak človek.
- Veljate za eno najlepših manekenk v regiji, zato domnevajo, da se v svoji koži vedno dobro počutite. Pa je sploh kaj resnice v tem?
Seveda ni res. Lepota ne pomeni sreče in zadovoljstva. Je celo breme, še posebej, če je ženska lepa, sposobna in uspešna. Takrat izgubite vso pravico do pritoževanja in da vas jemljejo resno. Včasih moram večkrat ponoviti, da mi ni dobro in da potrebujem pomoč, da se ljudje sploh odzovejo. Ampak hvala bogu, dandanes so psihologi na voljo na vsakem vogalu, prav tako zdravi pogovori z bližnjimi, če smo jih le pripravljeni poslušati. Rada bi, da bi ljudje končno razumeli, da je ohranjanje psihe enako pomembno kot vsak drugi pregled pri zdravniku. Vedno pravim: če te boli zob, pojdi k zobozdravniku. Če te boli um, pojdi k psihologu. Vse se da rešiti, če hočemo. Če vprašate mene, bi moral vsak vsaj enkrat v življenju iti k psihologu. Ne vem, česa se ljudje tako bojijo. Osebno uživam v pogovoru s psihologom ali kakšno modro osebo.
- Kako definirate spolno privlačnost?
Seksapil je glavni adut žensk. Seksapil je prefinjen, močan in čudovit. Ni vulgaren in ne predstavljata ga kratko krilo in globok dekolt. Seksapil je odnos, nasmeh in pogled. Je ženstvenost. Rada ga imam, pri sebi sem ga šele pred kratkim odkrila in ga ozavestila. Ženstvenost, eleganca in seksapil se ne kažejo skozi oblačila, ampak skozi obnašanje. Menim, da sem lahko enako ženstvena in seksi napol gola pred kamero, kot kadar sprehajam psa v strganih kavbojkah in beli majici. Žal sem zaradi posla in omenjenih predsodkov vedno kazala svojo moško plat. In se s tem branila, ker smo bile narobe naučene. Biti nežen, strasten in seksi je moč, svoboda in zdravilo. Žensko telo je najlepša Božja skulptura. To telo je nežno in lepo ter prenaša bolečino med ustvarjanjem in razdajanjem svetu.
- Slavno vprašanje, ko gre za manekenke – kaj manekenke jedo oziroma ne jedo?
Suzana poje vse (smeh). Poslušam svoje telo in seveda jem čips in ostale neumnosti, a tudi redno telovadim in se gibljem v naravi. Če se nabere kaj viška, zmanjšam vnos hrane, in to je to. Vse je stvar ravnovesja, pomemben je zdrav življenjski slog, ne prehrana. Ko to dojamete in si date čas za napredek, bodo sledili rezultati. Varno in počasi. S hitenjem si lahko samo škodite in dosežete nasprotni učinek. Ne jem modernih Instagram jedi, kot so avokado, goji jagode, chia semena in razna fotogenična živila, ampak hrano, na kateri sem odraščala. Jem slanino, kruh, solate, enolončnice, meso. Izogibam se ogljikovim hidratom, a si jih privoščim, ko jih telo zahteva. Mogoče je ključno to, da jem sezonsko. Kar pomeni, kar nam narava daje v določenem letnem času. Če je sezona kopriv, jem koprivne enolončnice in juhe. Ko je sezona določenega sadja, potem ga jem. Zmerno, čisto in brez filozofij. In voda – približno liter in pol vode na dan (verjemite, hvaležni mi boste).
