Intervju: “Zdelo se mi je, kot da bi me poklicala Anna Wintour!” – Žiga Mihelčič

Poznava se še iz časov, ko sva oba prodirala na slovenski modni sceni, on kot nadobuden fotograf, jaz kot vsestranska stilistka. Žiga Mihelčič je s svojo sproščeno navzočnostjo znal ustvariti umirjeno, a zelo motivirano in delovno vzdušje, ki ga na snemanjih običajno potrebujemo, da pridemo do kakovostnih rezultatov in tiste neponovljive magije. Od tega je minilo že precej let in danes je Žiga eden najuspešnejših slovenskih modnih fotografov. Že devet let deluje v Dubaju, kjer poleg vrhunskih portretov za revije, kot so Vogue, Harper’s Bazaar, Elle, GQ in Marie Claire, fotografira tudi komercialne projekte, med katerim še posebej izstopajo zapeljivi avtomobili.

Posebej za Journal sva skočila na video klic Dubaj – Slovenija in poklepetala o gradnikih njegove fotografske kariere, modni industriji in delu v Dubaju.

• Kaj je najbolj zaznamovalo tvoje odraščanje? Si bil že kot otrok ustvarjalen?

Že kot otroka me je zanimalo veliko stvari. Če si me vprašal, kaj hočem biti, sem zmeraj vedel, kaj hočem, čeprav se je to vseskozi spreminjalo. Od tega, da sem hotel biti gasilec, potem v srednji šoli igralec, počasi pa se je izoblikovala tudi moja ustvarjalnost. Po srednji šoli sem želel na AGRFT na študij igre, vendar nisem naredil sprejemnih izpitov – sprejmejo namreč zelo malo število kandidatov vsako leto. Mami mi je predlagala naj se vpišem na Visoki šoli za vizualne umetnosti, saj me je umetnost vedno zanimala. Tam sem raziskoval različna področja in eno od teh je bila tudi fotografija.

• Torej so starši spodbujali, da si izbereš kreativen poklic?

Vedeli so, da sem zmeraj rad risal. Na začetku, se mi zdi, da so bili kar precej skeptični, ampak jaz sem se vseeno odločil za fotografijo, saj me je to najbolj zanimalo od vsega. Kot mnogo staršev, so tudi oni želeli, da si najdem kakšno bolj “zagotovljeno” smer, ampak so hitro ugotovili, da če se bom potrudil, bom lahko tudi uspešen in od tega živel.

• Kako pa si pridobil vsa tehnična znanja?

V bistvu nimam nobenega izobraževanja, kar se fotografije tiče. Vse sem se naučil sam. Če te res nekaj zanima, se danes enostavno naučiš tako, da na ure in ure preučuješ gradivo, ki je na voljo, na primer na YouTubu. Na srečo se je ta platforma ravno takrat pričela in je bilo vse dostopno. Sicer pa kot povsod drugod: vaja dela mojstra! Sploh na začetku, ko se razvijaš to pomeni ogromno številko fotografij.

• Kako pa lahko kot fotograf začneš z grajenjem svojega portfelja?

Jaz sem se obkrožil z ljudmi, ki so delovali v tem poslu. Svojo kariero sem začel graditi skupaj s stilisti in umetniki ličenja – nikoli mi ni bilo težko najti ljudi za sodelovanje. Vedno smo stopili skupaj, se poglobili v snemanje in zadevo izpeljali. To se mi ni nikoli zdelo težko, vsi smo nekaj imeli od tega. Moram pa izpostaviti, da sem imel veliko prednost, saj sem bil še študent in živel sem doma v Ljubljani. Nisem bil odvisen od projektov, ki bi mi prinašali prihodek. Mnogi kolegi so morali delati za preživetje in to te takoj omejuje. Jaz pa sem delal preko študenta, zaslužil za prvi fotoaparat in slikal, ko sem imel čas.

• Za začetke na ustvarjalnem področju ima okolje zagotovo velik vpliv na možnost razvoja?

Na začetku je kar pomembno, da imaš nek prostor, da tudi če ti nekaj ne uspe, če ti spodleti, da ni to usodno za tvoj napredek. Težko je eksperimentirati ali delati stvari za sebe, za dušo, če nimaš nekega občutka varnosti.

• V modni fotografiji je kar veliko eksperimentiranja – ti si že od vsega začetka deloval na tem področju?

Ja, kar od začetka. Ni bilo namerno, ampak spontano. To zgodbo sem že velikokrat povedal, ampak takrat, ko sem začel s fotografijo, me je v bistvu mami spodbujala, naj fotografiram svojo sestro. To je bilo nekje 2007 – 2008, ko je tekmovala za Supermodel Slovenije. Ker mi je bilo dolgčas sem z njo naredil nekaj fotografij. Privlekel sem luči iz vseh možnih koncev hiše in sva ustvarjala. Vse je bilo tako osnovno in surovo, niti Photoshopa še nisem obvladal, bili so to povsem osnovni programi za obdelavo fotografij. Ko sem videl kaj vse se da s fotografijo delati v postprodukciji pa me je prevzelo. Potem sem slikal še njene kolegice in nekaj svojih in tako se je to začelo.

• Kar hitro si potem nadaljeval to delo tudi za modne agencije, kajne?

Naslednji korak so bili testi z modnimi agencijami in od tu se mi zdi, da se je zgodila snežna kepa. Na začetku mode sploh nisem spremljal, potem pa me je počasi začelo zanimati kako deluje industrija in kaj vse se v njej dogaja. Kar se fotografije tiče, sem študiral fotografe, naučili sem se moral o ličenju, stiliranju, modnih obdobjih in najnovejših trendih. To so bili časi modih blogov, ko si vse informacije našel tam in tudi jaz sem imel svojega, na katerem so bile in še vedno so slike moje sestre.

• Se ti zdi, da je bilo to neko zlato obdobje mode pri nas?

Težko rečem zaradi tega, ker sem se jaz razvijal v tem obdobju. Takrat se mi je zdelo, da se ogromno dogaja, ampak možno, da samo zaradi tega, ker sem jaz takrat začel. Glede na to, da sem zdaj že skoraj 9 let izven Slovenije, ne spremljam več, kaj vse se dogaja. Meni se je takrat zdelo, kot da se stvari spreminjajo. Ne vem.

• Si že od nekdaj želel delati v tujini?

Po tem, ko sem v Sloveniji dosegel nek nivo, sem vedel, da bom za kaj več moral po izkušnje v tujino. Najprej sem šel vsakih nekaj mesecev na dopust in to izkoristil za fotografiranje. Šel sem v Avstralijo in tam preživel 7 mesecev. Ampak v vseh teh mesecih nisem dobil veliko dela in to je bila zame velika šola. Priznam, da sem pogrnil na celi črti, ampak to sem vzel kot lekcijo in zdaj ne grem več z glavo skozi zid.

Veliko sem hodil tudi v Pariz in New York, kjer sem si zgradil svoj portfelj. V Sloveniji sem delal, nato pa vsakih nekaj mesecev preživel tam, iskal svoj prostor pod soncem, iskal priložnosti in gradil na izkušnjah.

• Potem pa se je zgodil Dubaj.

Kolega je bil kondicijski trener v Dubaju in me je velikokrat vabil, naj ga obiščem. Dubaj me nikoli ni mikal, a ker sem imel zagotovljeno prenočišče, sem si rekel, da grem za teden ali dva, da pogledam, kako je. Že doma sem opravil raziskavo trga in se povezal z nekaj ljudmi v industriji. Šel sem na nekaj sestankov in že takoj dobil veliko projektov. Ti so prihajali tudi po obdobju dveh tednov, tako da nisem veliko razmišljal, samo zgrabil sem priložnost. Devet let pozneje, sem še vedno tukaj.

• Ne moreš verjeti, kako te življenje lahko odpelje nekam kamor sploh ne pričakuješ?

V bistvu res. Meni je drugače v Dubaju čisto super. Kar se fotografije tiče pa je to na drugačnem nivoju, kot kaka francoska ali ameriška prestolnica. Nimamo takih talentov, niti nimamo takšnih pogojev za delo. Amerika me je od vedno zanimala in pred dvemi leti sva jo z ženo tudi končno obiskala. Imel sem kar nekaj sestankov z agencijami, videl sem, da se da, ampak ko sem prišel nazaj sem preračunal številke in ugotovil, da se ne splača. Sem se prepričal, da imava veliko lepše življenje tukaj. Veliko več imam lahko dela, nobenih davkov, varno je, toplo je. Amerika je postala zelo draga, še bolj kot Dubaj, mesta so nevarna in “navadni smrtniki” tam nimajo lepega življenja.

• Kaj bo potem alternativa ameriškim sanjam?

Zadnji dve leti se želim usmeriti v komercialo. Vedno me je zanimala komercialna fotografija. Ravno čakam na odgovor od družbe Etihad. Takšne kampanje so mi veliko bolj dinamične. Kar se mode tukaj tiče pa se stvari ne premikajo. Že od kar sem prišel v Dubaj, se slikajo vedno iste stvari. Priložnosti so, ko nas obišče kakšna svetovno znana zvezda, sicer pa ni velikih izzivov. Pri komerciali pa je vsak projekt malo drugačen. Enkrat bo kampanja za očala, enkrat za banko, drugič za letalsko družbo.

• Se ti zdi, da moda na splošno stagnira?

Zelo redko so odprti za kaj novega in drugačnega. Uredniki gredo vedno po varni poti in vse je nekako avtomatsko. Ogromno editorialov je tudi sponzoriranih od velikih modnih znamk, tako da tu ni prostora za eksperimentiranje, stilisti oblečejo full look in to je to. Skorajda po liniji najmanjšega odpora. To ni več izziv, vse je po istem kopitu.

• Razumem. Bistvo mode pa je, da premika meje in izziva status quo. Da je inovativna. Da nekaj čutiš, ko pogledaš te fotografije.

Ja, to je to! Tukaj pa ni nobene spremembe že celih 9 let.

• Kakšna pa je kvaliteta življenja v Dubaju?

Zelo cenim našo naravo in oba prideva rada nazaj v Slovenijo. Zmerom greva rada na Veliko planino in ostale kotičke, ampak sta mi recimo plaža in morje veliko bližje. Tako, da niti ne pogrešam toliko narave , kot pogrešam prijatelje in družino. Ko pridem domov, grem vsak dan na sprehod, ampak ko sem tukaj, mi nič ne manjka. Tudi, ko sem bil v Sloveniji, sem si želel, da bi živel nekje na obali, od vedno me je od narave najbolj vleklo na morje. Tukaj kjer živiva, v Dubaj hills, imamo ogromen park, kjer zjutraj sprehajamo pse, igrišča so za otroke, bazeni, igrišča za košarko in vse ostalo. Vse imamo blizu, šole, bolnišnice, nakupovalne centre. Sedaj večino novih naselij gradijo tako, da res naredijo celotno infrastrukturo in se niti ne rabiš peljati z avtom.

• Potem so se ti stvari kar dobro poklopile?

Ogromen faktor, da sem ostal v Dubaju je seveda to, da sem imel delo. Potem si počasi zgradiš življenje. Spoznal sem ženo.

• Bi sicer rekel, da je za uspeh na tem področju izkušnja v tujini nujna?

Zame je bila tujina velika šola. Tudi s portfeljem, ki sem ga imel pred tem, ne bi prišel daleč. Zavedal sem se, da bo trajalo kar nekaj let, predno bom lahko delal, kar si res želim. Vsakič, ko sem šel v tujino in naredil nekaj fotografij, to se v portfoliu pozna – New York, Pariz, Avstralija. Zelo so mi pomagale tudi fotografije in naslovnice iz Elle.

• Kako prideš do naslovnice?

Naslovnica je do mene prišla. Mislim, da je bilo leta 2013, ko so me poklicali iz Elle in ponudili sodelovanje. Takrat še nisem vedel, da bo naslovnica. Zame je bila to kar prelomnica v karieri. Zdelo se mi je, kot da bi me poklicala Anna Wintour! To je bila lepa priložnost in ta naslovnica v mojem portfoliu je veliko spremenila. Prej sem veliko delal zase, potem pa sem kar naenkrat slikal za Elle. Res sem se maksimalno potrudil pri vseh testih, ki sem jih delal za agencije, kar se mi zdi, da so opazili tudi pri Elle.

• Kaj bi torej svetoval mladim nadobudnim modnim fotografom?

Mislim, da se jih veliko ne zaveda, da to ni iz danes na naslednje leto, ampak bo trajalo leta in leta in leta, preden se premaknejo. Jaz sem začel kariero leta 2008 in prva naslovnica je bila leta 2013. To je celih 5 let, veliko testov, veliko fotografij, preden sem prišel na nivo, da so fotografije objavljene v takšni reviji. Nič se ne zgodi hitro. Kakšni so sicer talentirani in prej dobijo priložnosti, ni pa to pravilo.

• Se ti zdi, da je pri fotografiji važen talent?

Več je faktorjev, ni samo talent. Morajo se ti poklopiti različne stvari, predvsem moraš spoznati prave ljudi. Recimo v New Yorku, ko sem delal teste, sem kontaktiral ogromno stilistov, jih klical in se dogovarjal za sodelovanje. Zelo dobro sem se prej pripravil. Naredil sem vse, da bom prišel do snemanja. Pristopil sem k modnim agencijam in prosil za modele. Ker so vsi na visokem nivoju, je vse zgledalo veliko boljše in vse je teklo. Nikoli mi nihče ni rekel, da ne bi sodeloval, vedno sem našel ekipo in še danes lahko delam z istimi ljudmi.

• Kot fotograf potem potrebuješ kar veliko socialnih veščin?

Ja, to je res, ampak se mi zdi, da se nikoli nisem preveč trudil. To sem izoblikoval z leti. Nikoli se mi ni zdelo, da sem posebno nadarjen za to, a nikoli tudi nisem bil vsiljiv. Tega res ne maram. Nikoli nisem navezoval stikov z namenom, da se komu prikupim ali da bi se okoristil. Rad se družim, a se bom družil le, če mi je nekdo všeč. S tistimi, ki delam, pa mi je dobra energija na snemanju res pomembna. Lažje je delati, lažje se rešujejo težave, če so vsi sproščeni in dobre volje.

Občudujem fotografa Petra Lindbergha, ki je bil na snemanju vedno tako dobrovoljen in nasmejan. Jaz se rad pogovarjam, zanima me veliko stvari in rad ustvarim dobro energijo.

• Pa si kdaj star-struck?

Sploh ne, to nikoli nisem bil. Ljudje si hitro ustvarimo svojo sliko, sploh o znanih osebnostih, a v realnosti so ti ljudje čisto drugačni. Ena mojih prvih je bila Jessica Chastain. V bistvu hitro ugotoviš, da zgleda isto kot vsi. Imela sva samo 15 minut, vse je bilo že pripravljeno, ni bilo veliko časa za klepet ali spoznavanje, a delovala je zelo prijazna in prijetna. Ta energija se prenese tudi na fotografije.

• Bi lahko predlagal, kaj si moramo v Dubaju nujno ogledati?

Dubai Design district. Polno je galerij, butičnih trgovin, prestižnih znamk, lokalčkov. Kar se barov tiče, v Dubaju prav tekmujejo, kdo bo boljši in bolj inovativen, tako da je enkrat popularen ta, spet drugič drugi. Vse je na svetovnem nivoju, kar se tiče gostinske ponudbe in to je res destinacija za gurmane in hedoniste. So stvari, ki jih doživiš samo v velikih mestih in Dubaj je eno izmed takšnih.

Foto: Instagram (@zigamihelcic)